Delo, 16. september 2011, stran 19: Piloti ne znajo več leteti! Zdi se, kot bi nekdo hotel potrditi moje mnenje na tem mestu izpred 14 dni: avtomatika nas 'uničuje'.
Pred 100 leti je za krmilo avtomobila sedel le tisti, ki je imel dovolj poguma, raziskovalne žilice in znanja ter volje, entuziazma, veselja do upravljanja. Do 70. let prejšnjega stoletja se prav veliko ni spremenilo, občudovali smo drugi spol, ki je opravil vozniški izpit in dnevno vozil avtomobil. Potem se je zadeva drastično spremenila: danes dobi deklica svoj prvi avtomobil kar za opravljeno maturo.
Da je k temu veliko pripomogla vse večja zanesljivost avtomobilov, je jasno in nič ni slabega v tem. Moda in način življenja – tudi. Najbolj pa je tu pomagal napredek v prijaznosti vozila do uporabnika. In znotraj tega avtomatizacija.
Zdaj se zdi, da smo tisti, ki smo avtomobilizmu in avtomobilu pomagali dvigniti priljubljenost, tisti, ki se veselimo občutka nadzora nad tehniko, tisti, ki radi držimo vajeti, kot se reče, dinozavri. Na robu izumrtja. Še več: nova populacija voznikov na nas gleda s prezirom in se trudi, da bi se nas znebila ali vsaj prevzgojila. Da bi kot oni postali sužnji v rokah mehanike in nadzorne elektronike.
Upravljanje avtomobila je bila nekoč veščina, danes je veščina upravljanja naprav v avtomobilu, ki niso potrebne za samo vožnjo: povezave telefona z avtomobilom, nastavitve sistemov vozila, upravljanje glasbenih datotek, navigacijske naprave, potovalnega računalnika in podobnih reči. Kaj pa je narobe s tem, če želiš brez pomoči speljati v klanec, hitro speljati brez sistema ASR, močno zavreti brez sistema ABS, izbrati pravo prestavo v menjalniku, v dežju vklopiti brisalnike, sam vklopiti prave luči v pravem trenutku in – oh, kako pregrešno – odpeljati hiter ovinek brez pomoči sistema ESP? Pravilno (sam) odreagirati na nastalo situacijo? Se sam prepričati, ali smem neki manever izvesti nenevarno zase in za okolico? Bočno parkirati ... To niso več izzivi?
Pa sem se pravkar vrnil iz salona v Frankfurtu, kjer sem šel nekajkrat mimo Fiskerja in njegove Karme. Se hvalijo, da njihova super streha letno prihrani za 360 kilometrov vožnje. Uau, super; pri porabi šest litrov na 100 kilometrov je to – 35 evrov!!! Hej, Karma stane (okrog) 100 tisoč evrov! In mimogrede: zakaj molčijo o tem, koliko je bilo storjene okoljske škode za razvoj in izdelavo te strehe?
Svet, tudi avtomobilizem, se je spremenil v metanje peska v oči.
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere