Kako gre hierarhija, vemo.
Prvič: se zgodi huda nesreča, ljudje umrejo.
In drugič, državna (lahko pa tudi mestna) blagajna je prazna. V obeh primerih predsednik vlade pokliče notranjega ministra in ga izpraši. Nejevoljen gre ta k direktorju Policije in ga izpraši. Še bolj nejevoljen gre ta (da skrajšamo) do komandirjev policijskih postaj in jih izpraši. Izjemno nejevoljni gredo ti k svojim četam in jih izprašijo. Nejevoljni, ker niso zadovoljni z razmerami, zdaj pa še to, gredo ti na ceste z merilnimi napravami za hitrost in z gnevom streljajo na vse, kar se premika. V časopisih piše, da je statistika grozna in da so tam zaradi povečanja varnosti.
Potem smo tu pobožni in bogoslužni vozniki. Po medijih in po e-pošti se je razširilo, da imajo poleg Mercatorja in Tuša akcijo tudi policisti, zato še posebej pozorno pogledujemo v merilnike hitrosti. Sploh v mestih. To, da se promet začne gibati opazno počasneje, ni predmet tega razglabljanja (je pa posledica ugotovljenega in tudi dejstvo s terena), enako opazno je tudi, da promet ne poteka več tekoče. Voznik pospeši (avtomobili so danes pri 70 kilometrih na uro brez pretiravanja, preden se dobro zaveš), ups, se zave, spusti plin in po možnosti tudi zavira. Spusti na dovoljeno. Pogleda na cesto, preskenira stanje in glej ga, pogleda v merilnike, ups, spet je pet čez. Zato znova spusti plin. To je ne-tekoči promet: vožnja ni več enakomerno pospeševanje, vzdrževanje enakomerne hitrosti in potem enakomerno zmanjševanje, ampak – gledano na diagramu hitrost-čas – zmešana cikcakasta krivulja. Danes je v večini primerov za tem neenakomerno vozečim drug avtomobil, katerega voznik mora k svojim težavam, ki so v glavnem enake kot od onega spredaj, prišteti še to pospeševanje in zmanjševanje spredaj vozečega ter se mu prilagajati. Za njim je še en. In še en. In še en.
Ena nesmiselna poteza hierarhične strukture je torej v promet vnesla nekaj malega kaotičnega ravnanja. Zdaj pa vprašajte kateregakoli psihologa dvoje: ali je ta scenarij mogoč in ali v tem primeru ta vnesena kaotičnost vedenja voznikov vpliva na splošno prometno varnost ali ravno nasprotno.
Slaba stran tega je, da vse skupaj teoretično temelji na dobromislečem ukrepu »vozimo počasneje za večjo varnost«, v resničnem svetu pa se vozniki bojijo kazni, ki jim za minimalne prekoračitve že lahko resno ogrozijo družinski proračun, zato je njihova praktična reakcija takšna: plin, ne plin, plin, ne plin. Vmes pa kukanje v merilnike.
Medtem pa stopi otročič na cesto, ker mu je ušla žoga.