Voznik med vožnjo ne sme telefonirati. Vse drugo lahko počne.
Zakon sicer nekako pesniško zapoveduje, da voznik ne sme početi nič, kar bi ogrozilo varnost, ampak kdaj ste pa še videli, da bi policija nadzirala voznikovo početje, ki bi lahko med vožnjo ogrozilo njihovo varnost ali varnost drugih udeležencev v prometu?
Kar lahko praktično počnemo in lahko v določenih primerih ogrozi varnost, lahko razdelimo v dve skupini.
1. Tisto, kar lahko počnemo zato, ker nam je to omogočil proizvajalec avtomobila. Se igramo s pregledovanjem podatkov potovalnega računalnika. Pogledujemo v merilnike, kdaj nam bo elektronika svetovala pretikanje navzgor, da bomo porabili čim manj goriva. Se igramo z nastavitvami klimatske naprave. Se igramo z iskanjem radijskih postaj. Se igramo z nastavitvijo zvoka avdiosistema. Iščemo neko točno določeno pesem na našem ključku USB. Ali menjamo ključek USB z drugim, pa slabo vidimo, kje je luknja in v katero smer je ključek treba obrniti. Iščemo možne splošne nastavitve in razmišljamo o tem, ali je bolje, da luči potem, ko zaklenemo avtomobil, svetijo 15 ali le 7 sekund. Okej, okej, večina proizvajalcev tole zadnje med premikanjem vozila blokira, hočem pa predvsem povedati, da včasih ljudem postane dolgčas in se poskušajo zaposliti.
2. Vse tisto, kar ne spada v prvo skupino. Jemo sendvič ali ga celo odvijamo iz zavitka. Ali ga celo delamo sami iz žemlje, ki jo je treba z dvema rokama prepoloviti, da bi vanjo zabasali salamo. Ali pijemo jogurt, še posebno ko je skoraj prazna embalaža, da moramo pošteno nagniti. Ali s cigareto ciljamo luknjo na vžigalniku. Ali iščemo pepelnik, da ne otresemo mimo. Ali poskušamo najti telefon, ki zvoni v torbi nekje zadaj za sedežem. Ali slačimo pulover, ker je soparno. Ali ga oblačimo, ker je hladno. Ali poskušamo najti vrečko, v katero potem dajemo olupek od banane. Ali iščemo robčke, ker sta roki lepljivi po lupljenju banane.
Verjetno bi bilo treba k zadevi pristopiti korenito drugače. Če se namreč neko vozilo jasno nenadzorovano premika v prometu, je to posledica ene od dejavnosti, opisanih v zgornjih dveh točkah, in gre potemtakem za ogrožanje varnosti sodelujočih v prometu. Prvič opozorilo, drugič kazen.
Še vedno trdim, da nekdo lahko telefonira, jé sendvič in vozi, pa je lahko krepko manj nevaren od drugega, ki je pohleven in samo vozi. In ker se vse to lahko dogaja tudi pri dovoljenih 127 kilometrih na uro na avtomobilski cesti, pri tem nenormalno visoke kazni ne zaležejo nič.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del