Poglejmo z drugega konca, z drugimi očmi.
Prvič, država. Na FDV vedo lepe definicije; ob naslednji se bodo stresli od groze, pa vendar ni daleč od resnice. Namreč: država je socialističen produkt; ker smo 'lastniki' vsi, izbrali pa smo vodstvo. Ampak ta konstrukt živi in deluje v kapitalističnem sistemu, kjer veljajo surovi zakoni denarja – če nimaš, si sposodiš, a vračaš – z obrestmi. Država je torej firma, v kateri so podfirme (šolstvo, zdravstvo, komunala ...), in te firme je treba preživeti. Na čelu države je direktor in pod njim (pre) - velika hierarhija vodstva, ki morajo ta SOZD (sestavljena organizacija združenega dela – če gre za soc. produkt) ustrezno – tudi finančno – krmariti.
Drugič, posel. Primer. Imam prijatelja, ki ima s. p. in ki je priden, dela sam in dela cele dneve. Prehraniti mora troje ust, za svoje posle odgovarja s svojim premoženjem. Če se bo zataknilo, bo 'hopsa' in nasvidenje v naslednji vojni. Trudi se, dela, proizvaja, išče stranke in skrbi za odnos do strank, nima pa nobenega zajamčenega dohodka. Vsako stranko si mora najti in jo obdržati. To je osnovno načelo posla: denar moraš zaslužiti. Tretjič, potuha. Državi oziroma njenim (pod)direktorjem se ni treba truditi za stranke, saj so stranke kar njeni lastniki, torej mi, državljani. Ni jim treba skrbeti za odnos do strank, in kar je najhuje, imajo zajamčen dohodek, a jim kljub temu ni treba jamčiti za uspešnost z ničemer. Razen s svojim ponosom. Bla bla.
Četrtič, količine. Če je treba doma kaj resnega plačati, ne pomaga, če da vsak od treh članov en evro na mizo. Če pa je treba plačati kaj v državi, je vsota malo drugačna. Že samo v mali Sloveniji je to DVA MILIJONA EVROV.
Petič, raztegljivost. Ljudje smo raztegljivi kot nič drugega na svetu. Zavest, ja, okej, pa 21. stoletje, tudi kul. Ampak malo se zazrite vsak sam vase in bodite pošteni do sebe: ali se pustite raztegovati?In končno, rezime. Če lahko v Gani stane liter goriva 0,1 evra, je cena dveh evrov pri nas ekonomsko neupravičena. Gorivo je nekdo označil za razkošje in razkošje je nekdo označil za predmet naslade države, ki ne zna z denarjem drugače, kot da na masi nabira za pokritje svoje nesposobnosti in požrtnosti. Potem nas pa na poročilih polnijo z makroekonomskimi napovedmi strokovnjakov, koliko lahko gorivo stane jutri.
Vam povem, koliko: toliko, kolikor smo ljudje raztegljivi. Ko bomo na koncu, bo pa počilo. To je pa preprost fizikalni zakon elastike.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del