Lahko se postavim v vlogo inženirja zanesenjaka, saj sem imel priložnost govoriti s številnimi, ki so vzneseno govorili o načrtovanju, iskanju rešitev in 'rojstvu' novega modela. Takšni gojijo do avtomobila poseben odnos.
Potem začne avtomobil nastajati na trakovih, ljudje ga začnejo kupovati. In uporabljati. S tem se začne starati, izrabljati. Prej ali slej ga prvi lastnik, ki ga je zelo verjetno vsaj v času garancije redno vzdrževal po predpisanem protokolu in s tem do njega gojil spoštljiv odnos, proda.
Oni dan sem kupil avtomobil. Bila je tema, na tleh nekaj centimetrov snega, temperatura pod ničlo, mlada dama, ki ga je do takrat vozila, pa vzorno urejena. Malo se mi je mudilo, malo nimam živcev za takšna početja, malo sem potegnil vzporednico z urejenostjo gospe in predvidevano urejenostjo avtomobila, pa sem se zanesel še na njene prepričljive besede.
Naslednji dan je prinesel resnico. Okej, 13 let, 170.000 kilometrov na merilniku in nekaj sto evrov nakupnega stroška niti najmanj niso porok, da bo avtomobil kot nov. Levi homokinetični zglob je uničen, sklopka blizu tega, lučka za varnostno blazino ne obljublja nič dobrega in prednje zavorne ploščice so tik pred zdajci. Večino preostalega so malenkosti, rešljive v kratkem času z malo stroškov.
Da je bil ta avtomobil zadnja leta kot zapostavljan pankrt, je jasno. Soprog omenjene dame, prav tako lepo urejen, je izjecljal, da »eee ... je menjal olje ...« v motorju. Tudi prav. Vsaj nekaj. Res je tudi, da motorček krasno deluje, pravzaprav navdušujoče. Najbrž še Euro3 ima boljšo navorsko krivuljo od enako velikih sodobnih strojev, pa tudi vrti se veliko raje od njih. Prav veselje ga je peljati.
A kot vedno je tu še 'ampak'! Torej: ampak ne morem razumeti, da ima avtomobil takšnih lastnikov v notranjosti prav vsak kos plastike grobo podrsan, da je na nekaterih mestih nekaj milimetrov debele svinjarije, nekakšne mešanice maščobe, prahu in še česa, predvsem pa da je znotraj siv: barve tkanine so se skrile pod nanosom prahu, kot da ga že 10 let ni nihče posesal. In prtljažnik je, kot bi v njem prevažali mrtvo divjad, gradbeni material in razsuto krmo za živino. Tudi profesionalni sesalnik ni zmogel potegniti vseh koščkov, ki so se dobesedno zažrli v tkanino. Kako more kdorkoli bivati v takšnem avtomobilu?
Niti najmanj si ne predstavljam, da mora biti avtomobil fetiš, in še manj, da bi morali do njega gojiti čustven odnos. Ampak neki spoštljiv odnos do bivalnega okolja pa človek vseeno lahko ima.