Vinko Kernc: Problem zmanjšanja nesreč

1. 12. 2012
Deli
Vinko Kernc: Problem zmanjšanja nesreč

Represija je sicer morda res (do neke mere) učinkovita, nima pa niti najmanjše povezave z demokratično skupnostjo.

Ampak če tole preskočimo. Ni treba biti doktor prometnih znanosti, da bi po malo bolj pozornem spremljanju ugotovili: najhujše nesreče se ne dogajajo zaradi hitrosti same po sebi. Ta trditev velja le v teoretičnem fizikalnem svetu Newtonove mehanike pred Einsteinovo splošno teorijo relativnosti; namreč če dve telesi mirujta, se ne moreta zaleteti. Ali če je njuna relativna medsebojna hitrost majhna, bo imelo morebitno trčenje le blage posledice.

Vrnimo se na tla. Bolijo nas torej nesreče s smrtnimi izidi. Večino jih lahko razvrstimo v tri skupine.

1. Nekdo se zaleti v neki zid ali pa je 'nenadoma zavil v levo'. Lahko mu je na tla padel telefon in ga je pobiral, lahko je nesramno hudo kihnil, lahko ga je narahlo kap, lahko pa da se je kar tako malo nalašč, da bi storil samomor. Zmanjševanje največje dovoljene hitrosti in/ali povečevanje kazni tu nima niti najmanjšega vpliva. Pravzaprav rešitve tu sploh ni.

2. Nekdo je prehiteval in se čelno zaletel v nasproti vozeči avtomobil. Lahko da ta nesrečnež ni opazil nasproti vozečega ali pa je preprosto slabo ocenil njegovo hitrost. V prvem primeru ni rešitve, še najmanj pa visoka kazen za preveliko hitrost. V drugem primeru gre za preprosto nesposobnost v glavi oceniti gibanja treh vozil ob hkratni oceni zmogljivosti (zmožnosti pospeševanja) lastnega vozila. V tem primeru sta možni dve rešitvi: da druga dva voznika pomagata rešiti z ustrezno reakcijo ali pa da tak voznik, ki te sposobnosti nima, preprosto ne dobi dovoljenja za vožnjo. Dajmo si malo natočiti. Če nečesa, kar lahko ogrozi tuja življenja, operativno ne zmoreš, potem tega ne moreš početi. Visoke kazni za preveliko hitrost tu ne pomagajo nič.

3. Nekdo zleti iz ovinka in se zaradi nesrečnih okoliščin (velika hitrost in trda ovira, na primer zid ali skale) ubije. Tu je rešitev pravzaprav zelo preprosta: človeka je treba naučiti voziti. Naučiti oceniti hitrost, ki bo v danih razmerah (gume, podlaga, radij in nagnjenost ovinka, stanje avtomobila, vreme ...) nenevarna. Poslati ga na praktično usposabljanje v okviru opravljanja vozniškega izpita, predvsem pa mu dati možnost tega početja – zgraditi poligone in sodelovati z zanesenjaki, ki bi radi postavili dirkališče in podobne poligone. Visoke kazni za preveliko hitrost tu ne zaležejo niti malo.

Ko bomo enkrat tako razmišljali in ukrepali, bo pa res manj mrtvih.