Vinko Kernc: Slovenci, svetovni prvaki

Malo človek blodi po svetu in vidi marsikaj. Včasih tudi potrditev svojih domnev iz časov, ko je malo blodil po domovini in videl marsikaj.

21. 6. 2012

Prvič, količki. Toliko kovinskih ali betonskih količkov, stebričkov in betonskih posod za cvetje, kot jih imamo v Sloveniji, ni nikjer. Branijo posest, največkrat državno, da je ne bi zasedli nepokorni avtomobilisti.

Drugič, potopni stebrički. Toliko potopnih stebričkov, kot jih imamo v Sloveniji, nisem videl nikjer. Branijo posest, največkrat državno ali podjetij, da je ne bi zasedli oziroma prečkali nepoklicani avtomobilisti.

Tretjič, zapornice. Toliko zapornic, kot jih imamo v Sloveniji, najbrž nima nobena druga država. Branijo posest, največkrat parkirišča v lasti države, podjetij ali stanovalcev naselij pred nepovabljenimi gosti ali nepridipravi, ki bi želeli začasno olastniniti neki parkirni prostor.

Četrtič, ležeči policaji. Za količino si ne upam trditi, ampak mere naših grbin 'za umirjanje prometa' so v Slovenji rekordne, v praksi pa takšne, da že pri vožnji z dovoljeno hitrostjo pošteno pretresejo vsaj živo vsebino, če že ne tudi podvozja avtomobila. V tujini so namenjeni le dodatnemu opozorilu, da se je začela omejitev hitrosti, pri nas pa skrbijo, da kršiteljem pošteno pretresejo drobovje in zobne zalivke ter da kar takoj uničijo kak del avtomobila.

In petič, semaforji. Toliko semaforjev, kot jih imamo v Sloveniji, najbrž res ni v nobenem urbanem okolju zunaj meja naše prečudovite deželice. Sistem postavljanja teh čudovitih sklopov luči, prvič postavljenih že leta 1868, pri nas sledi naslednji zapleteni metodologiji: imaš križišče, evo semafor.

Slovenija je tako marginalna deželica, da sem si pri navedbah drznil uporabiti primerjalno metodo, torej – na primer – število semaforjev na število križišč in podobno. Tako je v vsakem primeru najbolj pošteno.

Jasno, vsaka od navedenih stvari je načelno dobra in koristna – dokler ne gre za zlorabo. In v vseh petih primerih gre pri nas za zlorabo. Kar nas spet privede do pomisleka – kaj pa, če je ta zloraba le odgovor na neko drugo zlorabo? V vsaki skupini ljudi je neki odstotek takšnih, ki se ne ozirajo na druge. Kaj, če je pri nas ta odstotek zelo velik? Kaj, če bi kljub jasnim znakom poparkirali vse mogoče površine, ne pa parkirišč? In kar je najbolj strašljivo: kaj če ne znamo voziti brez toliko semaforjev?

Na Evroviziji morda ne bomo nikoli zmagali, ampak s semaforji smo pa zagotovo že št. 1 na svetu.