Zavijal sem desno, in to na mestu, kjer sem moral prečkati prehod za pešce. Proti njemu je prihajala gospodična, gledala sva se, peljal sem okoli 30 kilometrov na uro, ona pa je hodila normalno; ne hitro ne počasi.
Fizika je rekla, da bom prevozil prehod, še preden bo ona prišla do njega, in res se je tako zgodilo, ampak ona mi je namenila neko grdo obrazno mimiko, češ, cepec. Ja?
Vsak dan grem vsaj 50-krat mimo prehodov in leto ima 365 dni. Hočem reči, da se mi stvar tolikokrat zgodi, da lahko iz dogajanj potegnem neki vzorec vedenja. Gre za konflikt voznik-pešec in za medsebojno kulturo, spoštovanje.
S pravnega stališča ima, če ni označeno drugače, prednost pešec. To je na neki način logično, tudi jadrnica optimist ima prednost pred čezoceanko. Ampak to je teorija. Z energetskega in posledično ekološkega (kar je danes še posebno v modi) stališča je izguba energije pri pešcu, ki se ustavi, da bi spustil avtomobil, povsem zanemarljiva v primerjavi z obratno situacijo. Pešec ne izgubi niti četrt 'hama' sendviča, ko se zaustavi, medtem ko avtomobil izgubi precej, ker mora najprej tono zaustaviti od 30 kilometrov na uro, potem pa to tono znova pospešiti na 30. In pogosto se pešcu niti ni treba zaustaviti, dovolj je, da glede na svojo hitrost prav narahlo upočasni.
S kulturno-moralnega stališča je prav, da ustavi tisti, ki to stori lažje. Žal je ravno nasprotno, kot bi po logiki domneval. Starejši ljudje – ne da bi se bali avtomobila – spoštujoče pohitijo. Prav nerodno mi je včasih, ko mamca pri 80 pospeši korak, pa bi mi bilo prav lepo, če tega ne bi storila. Po drugi strani bi včasih z veseljem izstopil in najstniku, ki ima v enem ušesu slušalko iPoda, na drugem pa iPhone in ki se vleče čez prehod kot smrkelj, navil obe ušesi v nasprotni smeri urinega kazalca, potem pa ga poslal k psihoterapevtu na obvezne ure trikrat tedensko ob pol šestih zjutraj.
Kultura pešcev na prehodih je vsaj v Ljubljani izjemno nizka. Se dogaja tudi, da pešec sploh ne pogleda levo in desno, gre mirno čez. Da hodijo po eden preko v takšnem razmiku, da voznik ne more vmes, ne da bi vsaj kršil zakon, če že ne tudi zares fizično ogrozil pešca. In sploh še nisem načel zgodbe kolesarjev.
Najlepše pri vsem skupaj pa je, da je neverjetno, kako se marsikateri voznik, ki zapusti avtomobil, nenadoma prelevi v tipičnega pešca z zgoraj omenjeno kulturo; če bi takšen srečal samega sebe, bi se povozil.
Vinko Kernc