Halo, kličem(o) Nostradamusa!
Na eni strani smo navajeni motorjev z notranjim zgorevanjem (MNZ), in ker je navada železna srajca, težko v zavest sprejmemo karkoli novega. Tolaži nas, da se leta 2012 še vedno veselo vozimo s tako gnanimi vozili, čeprav smo v sedemdesetih v šoli izvedeli, da je nafte le še za 30 let. Še lepša napoved, ki se je pojavila nedavno, je, da je tudi nafta obnovljiv vir energije. Temu bi radi verjeli. Radi bi tudi verjeli, da so neljube podnebne spremembe le v zanemarljivem deležu rezultat vpliva zgorevanja fosilnih goriv. Še vedno ne vemo, ali je res ali ne. Tudi ne vemo, ali je res, da znata Zemlja in narava na njej vsrkati več ogljikovega dioksida, kot trdijo znanstveniki danes. Tudi ne vemo, ali ti znanstveniki resnično prirejajo rezultate ali ne. Nekdo je rekel: ne verjemi nikomur; dvomi in bodi previden.
Na drugi strani je današnji čas, v katerem je tudi Toyota in v katerem je tudi Toyota Prius, hibridni avtomobil tretje generacije. Prve, z začetkom leta 1997, so prodali 124 tisoč. Druge od leta 2005 1,25 milijona. Te sedanje, tretje, od leta 2009 že 1,35 milijona. Vseh Priusov torej 2,6 milijona, vseh Toyotinih hibridov skupaj 4,3 milijona, samo letos jih bodo milijon. Med vsemi prodanimi hibridnimi vozili je Priusov kar 80 odstotkov. Samo Toyotini hibridi so (po njihovi oceni) zmanjšali izpust ogljikovega dioksida v vrednosti 25 milijonov ton.
V obeh zgornjih odstavkih lahko najdete vzroke za optimizem. Medtem ko je bil prvi Prius modna muha hollywoodskih naveličancev, polnih slave in denarja, potem tale tretji to ni več. (Avtomobilski) svet se je spremenil. Nekoč, niti ne tako daleč nazaj, so avtomobile imeli in vozili ljudje z vsaj malo poguma – zaradi nezanesljivosti, servisiranja, krmiljenja, upravljanja in še česa. Lahko bi celo rekli, da je do sedemdesetih vladala doba voznikov pionirjev; danes ima avtomobil vsak, od 18-letnika do dedka. Med njimi je vse več tistih, ki ga ne kupijo iz ljubezni do tehnike, vožnje ali nekega splošnega izziva, ampak zato, ker jih okolica prisili v to. Hočejo biti mobilni. Ni jim mar za lego na cesti ali za zmogljivosti, temveč za zanesljivost, prostornost, uporabnost, prilagodljivost, varnost, ergonomijo, še posebno pa za okoljsko prijaznost, za stvari, o katerih v sedemdesetih sploh še nismo govorili. Tem ljudem je Prius pisan na kožo.
Mi, ki bi v istem salonu raje kupili GT86, to malo težko razumemo, ampak svet se pač vrti tja. Kaj poreče Nostradamus, kaj bo čez 30 let?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
