Obstaja zdrava mera analitičnosti? Se lahko zasvojiš z analizami ali celo 'preanaliziraš'? Podvprašanje: je mogoče določiti kakovost analize?
Preprosto sem moral analizirati analizo, da bi se prepričal, da nisem postal zasvojenec! Lahko bi namreč bil. Stranpot, ko analiza postane pomembnejša od samega dejanja, je le korak stran.
Pa vendarle sem na bojišču, ki ga najbolj obvladam, soočen z nasprotnikom, ki ga poznam do obisti. Brez usmiljenja, brez odpuščanja, do zadnjega diha! Tako kot mora biti, če želiš premagati – samega sebe.
Spopad se je v preteklih tednih s psihičnega bojišča preselil tudi na fizično. Pred zahtevno dirko v Šternberku, ki je mešanica tehničnih in prekleto hitrih odsekov, sem se, tako kot nikoli v dolgoletni karieri, posvetil telesni pripravi. V zadnjih, strašljivo hitrih treh kilometrih steze bo Osella potrebovala voznika z močno roko, dobro utrjenim vratom in precej kondicije. Za lenuha moje sorte, ki zviška gleda na fizične športe, je to precejšen zalogaj.
In spet me je zaneslo na polje psihe. Zanimivo, ob pravi motivaciji so bolečine v mišicah precej bolj znosne. Kdo ve, morda celo postanem fitnes 'frik'. Hm, ne, ne bom.
Vseeno je prijetneje analizirati stezo, vožnjo, premišljevati o najmanj petih kritičnih ovinkih na Češkem in kovati načrte, kako naj postanem Faggioli namesto Faggiolija. Nekaj idej že imam, moram jih le še temeljito analizirati.
Ne potrebujem pa nobene posebne analize, da ugotovim, da se avtomobilski šport počasi, a zanesljivo vrača v prestolnico. Najprej zelo dobro organizirani Rally Saturnus, potem pa še demonstracijski paralelni relikros prejšnji konec tedna v BTC-ju. Da je Ljubljana dirkaško mesto, katerega ena sama cesta (Celovška) je nekoč premogla največ državnih prvakov na prebivalca, ni nobenega dvoma! Tako kot drži dejstvo, da je bila le ena velika Olimpija. Se nam obetajo novi zlati časi?