... je ničla! In natančno tolikšen je izkupiček mojih prvih dveh letošnjih dirk. A to še ni najhujše! Odpeljal sem le 17 dirkalnih kilometrov, od tega tretjino pod rumeno-oranžnimi in tretjino pod rumenimi zastavami.
Prvo letošnjo dirko v Rechbergu sem zaradi spleta tragičnih okoliščin pometel pod preprogo, hitro potisnil v podzavest in s tem pozabil še na minorno tehnično težavo, ki me je ustavila tri kilometre pred ciljem.
Tudi zaradi tega sem se z velikim veseljem odpravil v italijanski Verzegnis na prvo dirko državnega prvenstva in eno redkih prog v bližji okolici, na kateri še nisem dirkal. Postopek učenja nove proge je vedno izziv, ki sem ga zadnjih nekaj let rahlo pogrešal.
V petek pred dirko je močno deževalo, kar naju s Petro ni oviralo, da sva dodobra spoznala progo. Trening z osebnim avtom je razkril za slovenske pojme nepredstavljivo dober oprijem asfalta (tudi v dežju!) in relativno počasno, a tehnično zelo zahtevno progo. Njeno izurjeno oko je ujelo idealno linijo v počasni kombinaciji, sam pa sem se bolj osredotočil na nekaj zahtevnih točk zaviranja.
V soboto zjutraj sredi italijanskih Alp, ob prekrasnem vremenu, sva bila pripravljena!
Žal pa se je vse skupaj končalo, še preden se je začelo! Dve razbiti formuli pred menoj in počasna vožnja pod rumenimi zastavami ter odlomljen zobnik prve prestave je bil izkupiček celotnega vikenda, ki sem se ga tako veselil. Seveda, v kopici rezervnih zobnikov ni bilo ravno tistega, pa tudi noben izmed konkurentov ga ni imel ... Preostala je le pot na sončno stran Alp in zaobljuba, da bom obračunal z Veregnisom in močno italijansko konkurenco prihodnje leto.
P. S. Že oktobra 2011 sem sestavil Predlog sprememb in ukrepov za izboljšanje varnosti na gorskih dirkah prvenstva Evrope, ki bi ga vozniki formul in prototipov (več kot 70 dirkačev!) posredovali na FIA. Po štirih letih je že skrajni čas, da se podvizam. Je že preveč tistih, za katere je prepozno.