Prejšnjo kolumno sem v nekoliko spremenjeni oziroma posplošeni obliki poslal kot uradni predlog svetu voznikov, ki ga pod okriljem AŠ 2005 vodi Peter Marc (če je niste brali, kratka razlaga: gre za vrsto predlogov za večjo varnost na gorskih dirkah).
Prisežem, da sem bil trdno prepričan, da se bom – prvič – tudi udeležil seje sveta voznikov.
Pa se (znova) nisem! Spet sem pokleknil pred kančkom anarhizma in uporništva, ki mi je še ostal iz rosno mladih let. Nezaupanje v institucije, teorije zarote in ne nazadnje država kot represivni organ, ki duši svobodo posameznika – to je preambula, ki je dodobra definirala zgodnji razvoj moje osebnosti. Zdaj, ko sem v bolj zrelih letih, vse bolj dojemam, da neaktivno uporništvo in oportunizem hodita z roko v roki.
Pripravljen sem gledati, kako vsako leto umre kateri izmed mojih prijateljev, pripravljen sem dopuščati samopašnost organizatorjev dirk, zveze, FIE in ne vem, koga še, ki odloča o mojem življenju – samo zato ker se mi ne da enega popoldneva preživeti na Koprski 98! Ker ne maram institucij ... ker me najbolj zabava točka Razno, ki je predmet mojega posmeha na koncu dolgovezenja ... ker ne želim prevzeti odgovornosti!
Seveda eno popoldne na AŠ 2005 ne bo nič spremenilo. Bilo pa bi prvi korak. Prejšnja kolumna (predlogi v njej) je stara leto dni! Ne jaz ne nihče izmed več kot 100 voznikov formul in prototipov, ki smo veliko debatirali o tem, kaj bomo naredili, ni storil nič! Medtem je umrl še Georg Plasa ... Kdo bo naslednji?!
Ko sem pošiljal predloge na AŠ 2005 in celo ko sem dobil prijazen odgovor Petra Marca, da jih bodo obravnavali, prav nič nisem verjel, da se bo karkoli premaknilo. Očitno še nisem opravil s svojim nezaupanjem v institucije. Kar me najbolj skrbi, je to, da 'institucije' še zdaleč niso edini krivec za to.