Teza: refleksija brez samorefleksije ni zadostna za razumevanje ali ocenjevanje objektivnih dejstev ter čutno, intuitivno ali razumsko spoznanje.
Dokaz: Najprej pometi pred svojim pragom, če želiš kritizirati druge!
Če zelo optimistično predvidevam, da je večina ljudi sposobna refleksije (razglabljanja, premišljevanja), potem lahko verjamem, da je ravno tako sposobna tudi samorefleksije (nanašanje česa na samega sebe, SSKJ). Naprej, v duhu tega utopičnega optimizma lahko sklepam, da je večina ljudi sposobna konstruktivne kritike, ki temelji na dobronamernosti, objektivnosti in ne nazadnje na pripravljenosti, da so (smo) del rešitve izpostavljenega problema ... Hahaha! Ups ... Oprostite za trenutni izbruh ciničnega smeha. Ne bo se ponovilo (upam).
Najbolje je, da podkrepim svojo znanstveno razlago z življenjskim primerom: recimo AŠ2005, Zveza za avto šport Slovenije, ki jo vsi, vključno z menoj, radi vlečemo po zobeh. Od svoje ustanovitve pa do danes, če se ne motim celih 15 let, je AŠ predmet kritik, dežurni krivec za vse hudo, kar se godi slovenskemu avtošportu. Ubogi Šuster kot utelešenje Zveze pa je hudičev vajenec, ki nima drugih skrbi in življenjskih ciljev, kot da nagaja nebogljenim dirkačem in organizatorjem dirk. Res?!
Že kanček refleksije (celo brez samorefleksije) je dovolj, da razumemo, kako je Šuster – v tem kontekstu ga uporabljam kot sinonim za vodilne sile AŠ-a (Levec, Zrinski, Možina, Flerin itd.) – edini, ki se dejansko trudi narediti nekaj za preživetje in razvoj avtomobilizma v Sloveniji. Res je, pogosto je gracilen kot slon v trgovini s porcelanom, diplomatski kot Erjavec in demokratičen kot Janša, ampak je še vedno edini, ki vse skupaj drži skupaj in rine naprej.
Ravno v tej točki bi morala vsaka konstruktivna kritika imeti glavno oporo! Če je nima, se v hipu spremeni v pljuvaštvo, prazne marnje in nekredibilno nakladanje.
Od tukaj so tri poti: 1. Po demokratičnih vzvodih vključiti se v organe odločanja Zveze in z delom, idejami, entuziazmom in požrtvovalnostjo vplivati na nadaljnji razvoj avtomobilskega športa. 2. Konstruktivno kritizirati delo Zveze v ustreznem kontekstu in na ustreznih mestih (recimo, če pišeš kolumno v AM ali smetiš po spletnih forumih). 3. Pljuvati vse počez na čelu s Šustrom in uživati v svoji mizeriji (neštetokrat sem slišal 'ne dirkam/organiziram dirke zaradi Šustra' ‒ 'so what', komu mar!!).
Enostavno? Niti ne. Pogosto tudi sam z eno nogo zakorakam na zgoraj omenjeno tretjo pot. Pa naj se še tako trudim ostati na poti številka dve.
Ampak da ne bo nesporazuma! Bodite vsaj dosledni pri samih sebi ne glede na to, za katero pot se boste odločili. In ni nujno, da gre za AŠ, lahko bi našteli neskončno podobnih zgodb.