»Vrnil se bom s ščitom ali na njem!« sem zapisal pred dirko v Ilirski.
In končalo se je na ščitu, s popolnim porazom, kajti edino, kar je zares štelo, je bila skupna zmaga. To pa je odplavil dež! Toda če pričakujete, da bom v tokratni kolumni jokal nad lastno smolo in slabim vremenom ter našteval izgovore, vas moram razočarati.
Letošnjo dirko v Ilirski sta zaznamovali dve spoznanji. Prvo je bilo spoznanje teže bremena favorita za zmago, ki sem jo še zlasti začutil v soboto, ko je celotno italijansko moštvo brez dvoma verjelo v mojo zmago. Drugo spoznanje me je začelo glodati že po prvem treningu, potrdilo pa se je po prvi vožnji v dežju – v avtošportu ni bližnjic, le trdo delo in pridno nabiranje dirkaških kilometrov ... Tu pa se mi začne zatikati. Za volanom Oselle sem že marca naredil 20 testnih kilometrov, potem pa še 49 dirkaških. Seveda to ni izgovor, moralo bi zadostovati za zmago, pa ni!
Ampak ne bom dovolil, da mi razočaranje zamegli presojo. Iz Bistrice (četudi na ščitu) se vračam z novimi izkušnjami. Moštvo mi je dokazalo, da je vredno zaupanja – v soboto so izjemno hitro našli prave nastavitve podvozja, ki so odpravile težave s prvega treninga, v nedeljo pa so mi v nemogočih razmerah ves čas stali ob strani.
Sam sem bil zadovoljen z uspešnim preskokom psihične ovire, ki jo prinaša dež, ter časom druge vožnje na vlažni stezi, pa tudi z občutkom po drugem treningu, ki mi je obetal nedeljsko zmago (na suhi stezi).
Preden dokončno postavim piko na letošnjo Ilirsko, ne morem mimo odličnega organizatorja, požrtvovalnih in premočenih sodnikov in najbolj vztrajnih gledalcev ob stezi, ki jih ni pregnal niti vesoljni potop – hvala, da ste bili tam z nami in zaradi nas!
Vsem, ki ste verjeli vame, se opravičujem, da sem vas razočaral, nevoščljivcem in pljuvalcem, ki so dočakali svojih pet minut, pa želim veliko užitkov ob tem početju. V spodbudo mi bo!
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol