Plehke, po večini hollywoodske debate o tem, ali so odločitve lahko tudi napačne, so le v potuho mediokriteti. A kljub jasnim merilom, trdnim opredelitvam ter natančnim ciljem pogosto nekatere odločitve zasijejo v temačni luči šele, ko se ozremo nanje skozi tančico minulega časa.
Slučajno brskanje po spletnem arhivu mojih AM-kolumn me je te dni pošteno nasmejalo in obenem brutalno opozorilo na uvodoma zapisano. Moja tako rekoč pregovorna nagnjenost k joku in stoku ter samosmiljenju je (žal) rdeča nit preštevilnih kolumn ter kot taka že zdavnaj ni več vredna omembe. Jasno, nikoli se nisem slepil, da 'prirojena mi smola' ni posledica napačnih odločitev – vseeno pa so mi stare kolumne še dodatno odprle oči. Kar naenkrat sem zagledal kar nekaj izrazito slabih odločitev z daljnosežnimi posledicami! To, kar je danes videti kristalno jasno, samoumevno in edino razumno, je bilo takrat skrito pod nesnago iracionalnega razmišljanja in početja.
Predlanski sneg seveda nikogar ne zanima. Ob omenjenem spoznanju je najbolj grozljivo zavedanje, da morda ravno ta hip znova skačem iz ene v drugo slabo odločitev, ki se bo razkrila šele, ko skopni v preteklosti. Ravno tako ni prav nič spodbudno, da hitra manifestacija napačne smeri v dirkanju (slabi rezultati) ni nujno zadostno opozorilo in smernica k drugačni, pravi odločitvi.
Edina rešitev je zazrtost v prihodnost in vrnitev v 'plehke debate'. Nobena odločitev ne more biti tako slaba, da ne bi prinesla tudi kaj dobrega ... ali ne?
Zato imam tako rad prvinske dirkaške odločitve: hipne, drzne, življenjsko pomembne, pogosto tudi napačne, a kot fragment časa le del neponovljive celote, ki po mojih osebnih merilih ni in ne more biti slaba.
P.S.: Stare kolumne so me tudi pošteno nasmejale. V eni od njih se naštevanje težav v Ilirski Bistrici – nekatere sem na srečo že pozabil – konča zaradi pomanjkanja prostora. So bile posledica napačnih odločitev? Drži kot pribito!