Letošnja dirkalna sezona bo uradno sklenjena 8. decembra z zdaj že tradicionalnim večerom prvakov v Festivalni dvorani. Sam sem končal letošnjo sezono veliko prej, celo prej, kot sem si želel. Torej, črta pod dirkalnim letom 2012 je potegnjena.
Pod črto pa mešani občutki. Zelooo mešani! Predvsem pa prekratki – tako kratki, da jih niti intenzivnost ne more 'podaljšati'. Povzamem jih lahko v enem stavku: tretje, četrto in šesto mesto, 49 dirkalnih kilometrov, 20 testnih kilometrov in dokončen občutek, podoben lakoti, ki jo potolažiš z enim samim grižljajem izbrane jedi. Potem pa ti jo vzamejo, ravno ko ti je najbolj zadišala!
Jasno, nihče mi ni nič vzel. V leto 2012 sem zakorakal z zavestjo, da bo prehodno, prelomno, skromno (zlasti glede na mojo bolno ambicioznost) in da bo nakazalo smernice za prihodnost. Sodelovanje z vrhunskim, profesionalnim moštvom mi je razkrilo tisto plat avtošporta, ki se mi je bolj ali manj (a vztrajno!) izmikala, zavita v meglico nedosegljivega. Pa nič za to! Od začetka, od prvih kilometrov konec marca, sem se počutil kot riba v vodi. No, občasno sem zaplaval proti toku, se nekajkrat skoraj ujel na trnek nepripravljenosti, do cilja pa sem le priplaval. Celo trikrat! Vsakič bogatejši za kopico novih izkušenj, vsakič hitrejši, vsakič bolj samozavesten ... Potem pa se je nehalo!
No, prav to je bil moj največji letošnji problem. Premalo dirk, premalo dirkalnih kilometrov. To, da so bili v moštvu Oselle bolj zadovoljni z mano kot jaz sam, mi ni v tolažbo. Okej, malce godi mojemu egu, nima pa bistvenega pomena. Želel sem si in še vedno si želim le več dirkalnih kilometrov! Zakaj so tako pomembni, vam bom razložil v eni izmed prihodnjih kolumn.
Če potegnem črto: vrata Oselle so mi odprta tudi v prihodnjem letu. Osella pa mi je odprla vrata tudi do še nekaterih zanimivih možnosti, prejel sem kar nekaj mikavnih ponudb. Odločilni dejavnik pri izbiri dirkalnika in moštva za prihodnje leto bo število dirk – da bo povzetek sezone le daljši od enega stavka!