Dirkaška sebičnost je znano dejstvo. V kontekstu individualnega športa je to popolnoma razumljivo (celo zaželeno), žal pa sebičnost pogosto presega zgolj kompetitivno raven in sega tja, kamor ne sodi.
Dojemanje dela organizatorjev dirk kot nekaj samoumevnega je ena hujših oblik dirkaške sebičnosti. Ko v petek popoldan pridemo na prizorišče dirke, se večinoma le pritožujemo nad 'slabim' delom organizatorja, ki ni ustregel vsem našim muham, in zvezdniško vihamo nosove ... Že bežen pogled v zakulisje organizacije dirke pa poleg že omenjene lastne sebičnosti razkrije popolnoma drugačno podobo požrtvovalnega in volunterskega dela velikega števila entuziastov, katerih imen si niti ne zapomnimo.
Na sestanku organizacijskega odbora dirke v Lučinah, ki jo že nekaj let pripravlja moj matični klub AMD Zvezda, sem bil osupel nad energijo ekipe, ki se na čelu z Željkom Novoselom in Mirom Topolinjakom sooča s kopico ovir le zato, da nam omogoči dvominutno dirkanje sredi avgusta! Od velikih težav, kot je zagotavljanje proračuna, prek milijon majhnih do najmanjših problemčkov (kot je odvoz smeti) – pot do starta v Lučinah se mi je zazdela neskončno dolga in iz mojega zornega kota skorajda nemogoča. Pa vendarle, dirka bo, tako kot vsako leto, izključno zaradi tistih, ki takoj, ko zadnji dirkalnik prečka cilj, začnejo delati za prihodnje leto. Naj se sliši še tako patetično ali pocukrano, ampak ker ne gre ne za denar ne za slavo, trdno verjamem, da jih žene le ljubezen do avtošporta – iracionalna, destruktivna, celo jalova, pa vendarle ljubezen!
Zato le: poklon vsem organizatorjem, ki nam omogočate, da živimo svoje sanje v Lučinah, na Gorjancih, v Ilirski Bistrici ... Hvala!
P. S. Kako dirkači spoštujemo delo organizatorja, razkriva 'strašansko' število slovenskih dirkačev na startu ene najlepših dirk v Evropi, na Gorjancih: 19 (devetnajst!). No comment!
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
