Že dolgo – če sploh kdaj – nisem imel tako frustrirajoče sezone. Le enkrat samkrat mi je uspelo priti do cilja, pa še takrat z velikimi težavami. In že dolgo – če sploh kdaj – se nisem počutil tako samozavestno in suvereno v kokpitu svoje formule 3000.
Vem, ni nobenega smisla niti racionalnega razloga za to. Tudi zato, ker zaradi ponavljajočih se električnih težav nisem imel priložnosti zares preizkusiti dirkalnika in nekaj majhnih sprememb, ki smo jih pripravili čez zimo. In vendar še nikoli nisem čutil takšne vozniške samozavesti! Kot da bi padla tančica izpred mojih oči, kot da bi se mi razjasnil pogled na lastne potenciale in realne zmožnosti.
Celo način, na katerega sem doživljal zares neverjetne okvare, mi je uspelo obrniti v svojo korist: vsako razvozlano skrivnost, vsako novo izkušnjo sem vgradil v temelje prihodnjih zmag.
Vsekakor pa se je pokazalo tudi veliko tega, kar moramo v moštvu postoriti v prihodnji sezoni. Sofisticirana tehnika formule 3000 ne dovoljuje nobenih improvizaciji in prav nobene površnosti. Stroj, ki je v vseh podrobnostih na skrajni meji, išče poleg odločne dirkaške roke tudi filigransko roko mehanika, ki ne le odpravlja napake, ampak jih tudi ustrezno preprečuje. Včasih še to ni dovolj – dirkanje je sila nepredvidljiv šport – in je tehnika bistven element celotne igre.
Medtem ko pišem to kolumno, me loči le nekaj ur od starta jubilejne, 30. dirke v Buzetu, ki je tradicionalno prizorišče finalne preizkušnje evropskega prvenstva. Prvič sem nastopil na njej leta 1990 – ja, pred dobrimi 22 leti! In ves ta čas se vračam v Buzet s precej mešanimi občutki. Tu sem odpeljal nekaj vrhunskih voženj, dosegel nekaj dobrih rezultatov, vse prevečkrat pa sem ga zapustil precej slabe volje: zaradi okvar, nesreč, slabega vremena (ki je ena izmed stalnic te dirke).
Pa vendarle: ko se bo jutri znova prižgala zelena luč na startu, bom z neizmernim veseljem nizal zahtevne ovinke in užival prav do zadnjega. Če mi uspe odpeljati tako, kot si predstavljam ta hip, bom zmagal – ne glede na uvrstitev!
P. S.: Aljoša mi je ponudil nenavaden privilegij za to kolumno. Rok za oddajo je v ponedeljek zjutraj (po končani dirki v Buzetu). Hvala, ampak ne, hvala, petek ponoči mi bolj ustreza. O Buzetu, pa naj bo karkoli, si želim pisati v miru, ko se čustveni cunami pomiri. Vraževerje? Sploh ne! Ali pač?
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere