Zadnje čase mi je pisanje kolumne prava muka.
Pa ne zato ker ne bi imel o čem pisati ali pa zato ker ne bi želel svojih 'pametovanj' deliti z vami. Težje kot zložiti besede v vsaj približno smiselno kolumno je soočiti se z lastnimi dilemami in negotovostjo.
Zadnje tedne sem prav zares v sivi coni, ki so jo tako pobarvale prav dileme, negotovost in morda tudi precejšnja neodločnost. Za nami je tudi junij, moja dirkalna sezona pa je 'dolga' natančno dva treninga plus ena razbita šikana (pa tudi dirkalnik)!
Moral sem preskočiti legendarni Šternberk, ki ga prav obožujem, pa tudi St. Anton, ki je bil v preteklosti prizorišče nekaterih mojih največjih dosežkov.
Najhuje pa je, da ta hip (še) nimam odgovora, kako naprej. Dvolitrski dirkalnik, s katerim sem nastopil v Rechbergu, ni izpolnil mojih pričakovanj, še huje od najhujšega je to, da po lanskih nastopih v Oselli FA30 na vse gledam precej drugače.
Debelo bi se zlagal, če bi napisal, da ne zavidam bogatim Švicarjem in Luksemburžanom, ki so se letos pripeljali v evropski vrh z novimi Osellami. Toda od zavisti je še močnejše občudovanje Oselle. Letos so znova presenetili z novim modelom dirkalnika z oznako PA2000. Ultralahki dirkalnik, dvolitrski motor z 'le' 320 'konji' in najsodobnejša aerodinamika so dovolj za le dvosekundni zaostanek za 'nedotakljivo' FA30! Neverjetno!
No, zdaj razumete, zakaj se vedno globlje potapljam v sivo cono? Bojim se, da bo v prihodnjih letih za poseg v evropski vrh potrebno več kot 200.000 evrov samo za dirkalnik, da o drugih stroških niti ne govorim!
V dobro voljo me ne spravljajo niti govorice o dirki v Ilirski Bistrici. Zdi se, da vse visi v zraku, prizadevanja AŠ2005, da reši največjo športno prireditev v Sloveniji, nihče uradno ne podpira, še najbolj skrb vzbujajoče pa je, da se malokdo zaveda, kako hud udarec za avto- šport v Sloveniji bo morebitna odpoved te dirke.
Danes sem slabe volje, izčrpan, utrujen, črnogled ... Jutri bo vse zablestelo v lepši luči. Tudi sivina bo izpuhtela.