Enega samega dneva dolge in turobne zime ni bilo, da se nisem v mislih zapeljal po progi v Rechbergu. Ko sem se na prekrasno spomladansko soboto prvič dejansko pognal po progi, nisem slutil, da se je začel eden najbolj črnih dirkalnih vikendov v moji karieri.
Le nekaj minut za mano je na progo zapeljal Otakar. V Reynardu, podobnem tistemu, s katerim sem tudi sam dirkal. Popolnoma nepričakovano, le 20 sekund po startu, je legendarni Čeh končal svoje življenje ... Odšel je nenadoma, nepričakovano, pa vendarle v slogu velikega prvaka, v slogu tistega, ki je živel – in umrl – za tisto, kar je najbolj ljubil.
Kramsky, večkratni evropski prvak in vrhunski inženir, ki je vedno sam pripravljal svoje dirkalnike, je bil naš doktor House – simpatični cinik, ki je brez obotavljanja najprej zabrusil resnico v obraz (pa če ti je bilo všeč ali ne), potem pa ponudil roko pomoči. Kramsky bi se brez dvoma strinjal z odločitvijo večine dirkačev in organizatorja, da odpeljemo nedeljsko dirko. In smo jo! V turobnem vzdušju, s še nekaj težjih nesreč – ampak smo jo le odpeljali! Tudi v podporo organizatorju, ki že 43 leto prireja eno najboljših dirk v Evropi, predvsem pa zaradi in za njega, Otakarja Kramskega.
Težko razložim občutke in medsebojne povezave, ki jih čutimo dirkači, posebno v družini formul in prototipov. Če pustimo ob strani zavestno tveganje, ki ga sprejmemo vsakič, ko se usedemo v kokpit dirkalnika, je morda tisto, kar nas najbolj povezuje, sposobnost popolne vizualizacije celotnega poteka nesreče – od prvega trenutka, ko se rutinska korekcija napake izmuzne kontroli, prek faze, v kateri še imaš občutek, da boš le ujel dirkalnik, do tistega grozljivega trenutka, ko izgine vsak občutek za prostor in čas. In takrat samo čakaš ...
Že čez nekaj dni bom znova trdno pripet v kokpitu svoje formule. Na progi, ki je vzela življenje še enemu izmed prijateljev, Hansu Petru Laberju. Pogrešal ga bom, tako kot bom pogrešal Otakarja, Lionela, Fajota, Georgea ...
Počel pa bom natanko tisto, kar so imeli najrajši – tiščal plin do konca. Ker to je moje življenje!
Sbohem Otakar, odpočívej v pokoji.*
* Zbogom Otakar, počivaj v miru.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol