Stavim, da nisem edini dirkač, ki mu Ilirska začne 'dišati' že v začetku avgusta.
'Diši' tudi gledalcem, ki jim je novi, poznoavgustovski termin bolj po godu. Nič nenavadnega, saj gre za največji športni dogodek, ki bo znova pripeljal v Slovenijo najboljše, kar trenutno premore evropski gorski avtomobilizem.
Bolj nenavadno je, da so mi letos zelo 'dišale' Lučine. Kratka in počasna reli steza, na kateri se je formula 3000 obnašala kot slon v prodajalni porcelana. Skratka steza, ki zagotovo prinaša najmanj vozniškega užitka!
Ko pa sem začel vizualizirati Lučine izza volana Oselle, se je pokazala nekoliko drugačna slika. Boljša lega tega dirkalnika v počasnih in srednje hitrih ovinkih (v Lučinah hitrih ovinkov ni) obeta precej hitrejšo vožnjo in precej več užitkov. In tako so mi začele 'dišati' celo Lučine!
Seveda to ni bil edini razlog. Pokazalo se je, da je moja, letos nekoliko reducirana evropska sezona prekratka (premajhno število dirk), poleg tega pa so dirke tako razporejene, da so premori med njimi predolgi. Nabiranje kilometrov na dirki v Lučinah bi bil zlata vreden!
A v dirkanju čeji prav nič ne veljajo. Lučine so 'zadišale' in 'oddišale', Ilirska pa še vedno diši. Bolj in bolj. In se bliža z neverjetno hitrostjo – samo še ena kolumna in bom tam. Vse čeje, izgovore in travme bom pustil doma, vrnil pa se bom – s ščitom ali na njem!
Ne dvomim, da boste tudi vi v Ilirski. V naslednji kolumni se bomo zapeljali po stezi. Vas zanima?
P. S.: Te dni veliko treniram Ilirsko tudi na F1-simulatorju. Vselej gre pod dvema minutama.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del