Da vsaka napaka ni kaznivo dejanje, je nadobudni tožilki, ki me obtožuje povzročanja splošne nevarnosti na gorski hitrostni dirki Trbovlje 2006, zabrusila celo sodnica okrajnega sodišča v Trbovljah.
Ista tožilka je bila precej začudena, ko sem priznal, da je napaka za nesrečo, v kateri sem poškodoval dve uradni osebi (gasilca in sodnika v ovinku), izključno moja. Le nekaj stotink sekunde prezgodaj sem 'odprl' plin in to je bilo dovolj, da je zadek formule ubral neulovljivo pot. Tipična dirkaška napaka, tipična dirkaška nesreča, ki se je – in to me najbolj veseli – končala brez trajnih posledic za poškodovane funkcionarje.
Zato me sodni postopek, ki je verjetno brez primere v zgodovini avtomobilskega športa, prej zabava, kot jezi. O neučinkovitosti našega pravnega sistema pričata dve leti iskanja krivca in odgovora na vprašanje iz obtožnice (dobesedni citat! ): »Ali je bila hitrost vožnje Vladimirja Stankoviča kot voznika formule 3000, glede na dane razmere, saj je šlo za mokro cestišče, prevelika in ali tudi za tekmovalce, kot voznike formul, na tovrstnih prireditvah veljajo v okviru pravil igre cestnoprometni predpisi, npr. glede hitrosti vožnje? « Tragikomično!
Zmrazilo pa me je ob spoznanju, da pravica ni le slepa, temveč tudi gluha in da ne bo prisluhnila stiski majhnega človeka, tistega, ki ni vešč vseh pravniških ovinkov, niti po napaki!
Seveda bi se lahko tožilka v zunajsodnem postopku poučila o tem, da dirkaška 'pravila igre' ne temeljijo na cestnoprometnih predpisih in da cesta v času tekmovanja ni več javna površina, temveč zaprta tekmovalna steza, na kateri veljajo jasna pravila. Če bi se z njimi seznanila, bi ji bilo takoj jasno, da dirkač formalnopravno ni odgovoren za posledice morebitne nesreče in da vozniške napake niso kaznivo dejanje. Hvala bogu, drugače bi mi seštevek vseh napak v 20-letni karieri prinesel dolgoletno zaporno kazen!
Na sodišču sem dobil vsaj priložnost 'državi' razložiti nekaj osnovnih pravil dirkanja in upam, da bo moj primer prvi in zadnji, v katerem bodo represivni organi kazali mišice športnikom. Drugače lahko pričakujemo vrsto ovadb proti nogometašem, ki zgrešijo enajstmetrovke, smučarjem, ki povozijo količke, ali proti padlim kolesarjem. No, vsaj upam, da bomo med prestajanjem zaporne kazni imeli proste konce tedna – za nastop na tekmovanjih!
P. S.: Vsako leto ob ROC (Race of Champions) na londonskem Wembleyju si goreče zaželim ljubljanskim mestnim oblastem predlagati organizacijo podobnega spektakla na našem osrednjem stadionu . . Hudiča, nimamo (še) stadiona! A tudi ko ga bomo imeli, ob takem predlogu ne bom končal v zaporu, temveč v norišnici. Kaže, da dirkači spadamo v vsaj eno izmed teh institucij.
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere