To leto je prav čudno. Zdi se mi, da sta dirka v Rechbergu in začetek letošnje sezone daljna preteklost, prejšnje stoletje … Sledili so takšni in drugačni zapleti (nekateri so bili precej razburljivi), zadnji konec tedna julija pa je bil tako nenavadno pust – prvič po 15 letih brez dirke v Ilirski Bistrici. No, verjetno je to eno izmed 'tistih' let in veseli me dejstvo, da še zdalečni končano.
Avgust bo dirkaško zelo vroč. Že ta konec tedna se bo, po trimesečnem premoru, nadaljevalo državno prvenstvo z dirko v Lučinah, zadnji konec tedna tega meseca pa je končno čas za novo, 16. izdajo največjega športnega dogodka v Sloveniji – dirko evropskega prvenstva v Ilirski Bistrici.
Novi termin je prišel z novim organizatorjem in na prvi pogled se mi zdi veliko boljši. Konec dopustov naj bi pritegnil več gledalcev, utegne se zgoditi, da se predzadnje dirke prvenstva ne bodo udeležili vsi najboljši dirkači. Naslovi bodo verjetno razdeljeni že ta konec tedna v Švici in velika verjetnost je, da ne bomo videli novega (starega) evropskega prvaka Fagiollija in morda še koga od najhitrejših.
Toda Bistrica je bila in bo še naprej velik spektakel. Za stopničke se bo treba odpeljati do Šembij v najmanj dveh minutah in petih sekundah, konkurenca pa bo enako neizprosna tudi v drugih tekmovalnih razredih.
Da je zame osebno Bistrica vedno velik pritisk, ni nobena skrivnost. Dejstvo je, da se s to obremenitvijo v preteklih letih nisem spopadel tako, kot bi si želel, in prav to je bil eden izmed največjih izzivov, s katerim se letos soočam. Včasih si želim, da bi bila Bistrica nekje bogu za hrbtom, denimo na Slovaškem, in da jo mirno odpeljem tako, kot v resnici zmorem. Ampak, šalo na stran, Bistrica je tu (hvala bogu) in vse, kar pride v 'paketu', je le del igre.
Vmesna postaja bo dirka v Lučinah. Izkoristil jo bom predvsem za psihološki trening, pa tudi za nastavitve dirkalnika. V moštvu smo se odločili, da v Lučinah vozimo z nastavitvami za Ilirsko, čeprav je steza popolnoma drugačna. Močno upam, da se bodo pokazale vse morebitne pomanjkljivosti ter da bo tudi moja formula sposobna vrhunskega rezultata.
A še predobro se zavedam, da je vsaka dirka enako pomembna; vseeno je, ali gre za svetovno prvenstvo ali zadnjo vaško dirko. Ko s čelado na glavi ostanem sam v kokpitu, moram vedno dati vse od sebe. Kjerkoli in kadarkoli. Brez kalkulacij, brez odvečnih čustev. Konec koncev je dirkanje le matematika.
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)