Vedno znova, pa se nikoli ne naveličamo! Preštevati, naštevati, ocenjevati in tehtati minule dosežke ob prehodu v novo, neomadeževano, tako rekoč nedolžno leto, ki obeta (brez izjeme! ! ) same uspehe in uresničitev vseh sanj in zaobljub. No, če že ne verjamete v dedka Mraza . .
Letos sem ob tovrstni, skoraj obredni novoletni inventuri v svojem (analognem) planerju nekoliko nostalgično posodabljal seznam vseh svojih dirkalnikov v preteklih dveh desetletjih. V teh letih se jih je nabralo kar 31! Od tega devet formul, dva prototipa, dva avtokros buggyja in 18 avtomobilov. 1, 55 dirkalnika letno! Lahko bi rekel, da so polovice oziroma 0, 55 dirkalnika iz rezultatsko polovičnih let, a bilo je veliko bolj pestro. Res je, da so bili tudi takšni, ki bi jih najraje izbrisal iz spomina, a z večino sem se le odlično ujemal in dosegal dobre rezultate.
Eden izmed najspornejših in tisti, ki ga ne bom nikoli pozabil, je vsekakor moj prvi Yugo nacionalne klase. Pa niti ne zaradi rezultatov – če mi je uspelo pripeljati do cilja, so bili še kar spodbudni – temveč zaradi tega, ker sem ga vso mrzlo zimo lastnoročno sestavljal v domači garaži in ker sem popolnoma uničil njegov motor že na prvi dirki. Pa tudi na drugi!
Prvencu so sledili še dva Yuga (gr. A – 130 KM, kratek menjalnik in zapora diferenciala – ubijalsko! ! ), Daihatsu, Kadett, Peugeot 309 (kako sem sanjal o tem avtu! ), Suzuki, Astra, Ford Escort Cosworth, Nissan . . in leta 1997 prva formula 3. Dallara, sposojena v Italiji, z Alfinim motorjem. Že takrat močno zastarala kombinacija, ki mi je na prvem nastopu v Zeltwegu prinesla 6. startni položaj na neskončno presenečenje italijanskega lastnika. Temu se ni niti sanjalo, da sem se takrat prvič usedel v kokpit formule – kakršnekoli!
Dallari so sledile takšne z Oplovimi motorji, vmes pa so prišli še Yugo (Ilirska Bistrica 1997), avtokros buggy (Tatra 3500, 1997), Seicento (prva dirka pokala, 1999) in karting (Saxo cup, zlomljeno rebro, 1997). Ne smem pa pozabiti tudi formule BMW, Reynarda F3, prototipa Lucchini, formule Nissan (to bi pa res rad pozabil! ) in od leta 2006 Lole, ki mi je lani dodobra natrgala živce.
Ni kaj. Lepa kolekcija dirkalnikov in večinoma lepi spomini (druge tako in tako poskušam potlačiti). A ob vsem tem in ob vseh zmagah in porazih mi ena misel ne da miru: še nikoli, ampak prav nikoli nisem imel vrhunsko konkurenčnega avtomobila! Dobri dirkalniki so v moje roke vedno prihajali z nekajletno zamudo, takrat ko so bili 'na trgu' že novejši, boljši, hitrejši . . Ampak nič hudega. To spoznanje je le eno v nizu tistih, ki me ženejo naprej, ki me motivirajo, da se vedno znova bojujem z vso močjo in poskušam premagati nepremagljivo – čas!
Nekdo me je pred kratkim vprašal, koliko dolgo še. Takole čez prst – najmanj 25 let.
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja