Sedim na avtobusni postaji in zrem prek parkiranih avtomobilov nekam v daljavo. Pa vzklikne boljša polovica: »Kaj pa je to za en avto? «
Aha, tale. To je X-90. Suzuki X-90. Še pomnite, gospodje? Tudi na straneh Avto magazina ste lahko prebrali test o njem; s foto Družnikom sva ga fotografirala nekje na savskem produ (mislim da) malo naprej od Zaloga.
To je tisti terenec za zabavo, ki je hkrati tudi targa kabriolet s trdo (jasno, snemljivo) streho iz dveh delov, z le dvema sedežema in s čisto pravo terensko mehaniko (šasija, priklopljiv štirikolesni pogon, reduktor) pod sicer nežno zaobljeno karoserijo.
Precej neuporabna reč zaradi le dveh sedežev, pa tudi prav posebej prikupen se že takrat ni zdel. Sredi devetdesetih let ga je Suzuki poslal na trg (tudi pri nas) in ga čisto potiho kmalu umaknil (tudi pri nas); škoda.
'Škoda' je v tem trenutku le izjava današnjega navdušenja nad posebnostjo tega avtomobila, saj ekonomija takrat očitno ni prenesla trženja tega modela. A avtomobil, ki takrat (očitno) ni našel dovolj kupcev, je (že) čez 15 let – zanimiv.
Posebnežev pa je bilo tudi v bližnji zgodovini avtomobilizma kar nekaj. Prvi se mi utrne Avantime; ni še minilo pet let od prihoda tega Renaulta na trge, ko so se nekateri lastniki že šteli med zametke klubov ljubiteljev – tudi pri nas. Iz podobnih izkušenj lahko potegnemo pravilo: manj časa ko neki avtomobil izdelujejo, več ima možnosti, da postane neke vrste ikona.
To je po svoje razumljivo: kratek čas izdelave da na koncu podoben rezultat kot vnaprej napovedana in načrtovana maloserijska (četudi skozi sedem ali več let) izdelava, ki je že v osnovi (in od tovarne) tempirana na zbirateljske izdelke.
Razlika je le v tem, da kratka doba izdelave nikoli ni predvidena in je rezultat neskladnosti med strategijo neke avtomobilske blagovne znamke na eni in odziva javnosti oziroma kupcev na drugi strani. Surovo rečeno: zgrešen projekt.
Še posebej tale čas je tisti, kjer avtomobilisti (pa ne le oni) igrajo 'na ziher', kar pomeni, da snujejo, izdelujejo in prodajajo avtomobile, s katerimi ne morejo zgrešiti. Ni tisti čas, ko bi si kdo upal eksperimentirati.
Malo drugače je v ekonomsko 'normalnih' časih; takrat lahko opazimo, da nekatere tovarne ponujajo klasične modele, drugi pa poleg tega tudi kakega posebneža. Ti prihajajo v valovih pri skoraj vseh znamkah in so rezultat gospodarske (finančne) moči znamke, tržnih razmer na (za tisto znamko) ključnih trgih, še posebej pa seveda zadanih ciljev strategov te znamke.
Za stratege pa vemo, da se precej pogosto menjajo in da želijo povsod pustiti svoj pečat. Kaj bi bilo boljšega kot kak avtomobil, ki je že ob predstavitvi posebnež take ali drugačne sorte; naj bo drag, zmogljiv, lep ali pa vsaj – če izberem najmilejši izraz – poseben kar tako.
S stališča kupca so ti posebneži nehvaležna reč: ali so dragi, ali neuporabni, ali pa le čudni. Nakup s surovega ekonomskega stališča ni priporočljiv.
Je pa zaradi njih zgodovina avtomobilizma lepša in pestrejša.
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere