Ljudje prihajajo in odhajajo. Če bereš časopise ali spremljaš televizijske dnevnike, jih dojemaš kot številke. Dokler ne odide nekdo od bližnjih.
Takrat doživiš šok. Ugotoviš, da danes si, jutri te ni. Klik, kot pritisk na tipko ‘delete’. Biološki mehanizem, ki mu rečemo človek, misli, sodeluje, čustvuje, govori, dela in je po vseh merilih čudo narave, tisti mehanizem, ki se zdi tako krepak, v nekem trenutku preprosto – ugasne.
Uroš je včeraj bil, danes ga ni več.
Kot prevrtavanje videokasete se zvrsti njegov odtis na Avto magazinu. Kot še neizdelan, a že trezno razmišljujoč je sramežljivo stopil v našo pisarno in jo po nekaj letih zapustil kot izdelan človek z natančnim in jasnim pogledom na svet okrog sebe. Nismo ga iztesali mi; oblikoval se je sam, ponosni pa smo, ker smo z njim delili del življenja.
So ljudje, katerih življenje so le tehnični podatki, in so ljudje, katerih življenje je sestavljeno iz mnogo zgodb in zgodbic. Uroš je bil tak. Bil je elektrotehnik s fotoaparatom in tudi avtomobilska tehnika mu ni bila tuja. Vsak resen pogovor z njim je pripeljal do nekega smiselnega zaključka. V vsaki njegovi misli je bila sol. Nič ni rekel kar tako.
Čeprav morda navzven ni dajal vtisa, je bil poln energije, tudi takrat, ko je pred kakim mesecem zadnjič stopil v našo pisarno. Niso ga zapustili niti smisel za trezen, inteligenten humor, niti volja do življenja, niti čut za razumevanje prijatelja.
Uroš je iz ‘moškega’ Avto magazina že pred leti odšel k ‘ženskemu’ Cosmopolitanu. Tudi univerzalnost je bila njegova vrlina. Nismo več sodelovali poslovno, smo se pa vsak dan videvali in spregovorili besedo, dve.
Odslej bo nepreklicno drugače.
Uroš, hvala za tvoj čas.
Uredništvo
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol