Če se bo tako nadaljevalo, bom zares postal vraževeren!
Vse pogosteje se dogaja prav nasprotno od tistega, kar sem napovedoval. Tako je šla po zlu moja zmaga na Rogli, pred tremi meseci (DD 37) pa se mi je zapisalo: »Optimizem in predvsem entuziazem sta gonilni sili Dareta Dubariča, ki se s svojim klubom že nekaj časa močno in požrtvovalno trudi, da bi v življenje obudil kraljevsko disciplino, ki je v Sloveniji prišla do roba prepada. Sodeč po prvi letošnji dirki v avstrijskem Melku, bo Daretu uspelo.« Potem pa so se krožne dirke vrnile v Slovenijo . . in na Blakanu stvari potekajo nekoliko drugače!
Če pustimo ob strani vraževernost in zgrešene napovedi ter pogledamo dejstva, so zdajšnje razmere v krožnem hitrostnem avtomobilizmu veliko slabše, kot se morda zdi na prvi pogled. Jasno je, da poglavitne težave niso v objektih, infrastrukturi, nerazumevanju države in brezbrižnosti medijev. Ne! Očitno je, da so težave v glavah kvazidirkačev, ki menijo, da je na dirkališčih vse dovoljeno in iščejo poligon za zdravljenje lastnih kompleksov. Napaka! Na dirkah ni demokracije, pravila so jasna in treba jih je spoštovati – pravice pa so veliko manjše od obveznosti! Seveda se strinjam s tem, da mora vrhunska športna oblast poskrbeti za uveljavitev pravilnikov in izbiro strokovnega kadra. Vseeno pa morebitni spodrsljaji ne upravičujejo samovolje dirkačev.
Da riba ne smrdi pri glavi, pa so očitno dojeli tudi dirkači sami in spisali lastni kodeks obnašanja ter izbrali svoje predstavnike, ki bodo komunicirali z Zvezo za avtošport Slovenije in z organizatorji. Hvale vredna poteza, na katero ne gledam s prevelikim optimizmom. Zato, ker ne verjamem kodeksom, in tudi zato, ker sem že bil priča poskusom ustanovitve ‘vozniških sindikatov’ in podobnih ‘organizacij’, ki so se vsi po vrsti klavrno končali.
Kako torej iz začaranega kroga? Po mojem zelo preprosto: kolegom dirkačem svetujem, če Dare Dubarič ni izgubil svojega optimizma in entuziazma ter bo še organiziral dirke, da pometejo pred lastnim pragom in tudi na pisti najprej premagajo najhujšega tekmeca – sebe! Iskanje tujih napak in lovljenje zmag za zeleno mizo vas bo potisnilo še globlje v blato amaterizma. Ne pozabite, da v dirkanju ni neporavnanih računov – nesrečne poraze bodo prej ali slej poplačale podarjene zmage. Tako se vrti ta naš dirkaški svet!
P. S.: Napoved moje uvrstitve v Ilirski Bistrici? Ne me hecat’! Preberite v naslednjem AM.
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere