Kako je, če veš, da boš živel le še dobro desetletje?
Človeškemu rodu je to spoznanje prihranjeno, ker – kot pravi pesnik – »Dneva ne pove nobena pratka.« A motorji na notranje zgorevanje žal poznajo datum svojega izginotja. Oziroma datum, ko bo zadnji njihove vrste zapustil tovarno. Ko pa ni več novorojenih, je vrsta obsojena na propad! Velja za živa bitja in nežive stroje enako.
Evropska komisija je v svoji brezmejni modrosti objavila datum, ko bo v Evropi prepovedano proizvajati nove avtomobile z motorjem na notranje zgorevanje. Kakšno leto več kot desetletje je do tja, pa nekaj izjem so si omislili, in seveda bo še kakšno desetletje živel trg rabljenih avtomobilov, ampak v glavnem pa je to to. »Pika, amen, fertik, šlus!«
V imenu čistejšega okolja, in da me bralstvo ne bo pribilo na križ ... Zelo sem za čisto okolje in sem s sončno elektrarno, toplotno črpalko in podobnim že zelo daleč po poti zelenega prehoda. Ampak kljub temu bom podvomil v smotrnost in celo zdravo pamet velikih okoljskih umov, ki usmerjajo zakonodajo Evropske unije.
Najprej in na začetku. Uradne izjave, ki jih dobivamo s strani našega krovnega zakonodajalca, so v nekaterih točkah smešne. Ugotavljajo namreč, da bo rok, ki je postavljen, vplival na industrijo, da bo povečala vlaganja v inovacije in tehnologijo alternativnih pogonov, predvsem električnih avtomobilov.
Kartezijanski duh, ki je Evropo izgradil vsaj toliko kot striktne zakonodaje, pa se na tem mestu seveda vpraša: »Kaj pa, če ne bo?«
Za resnega človeka, kaj šele za resno skupnost držav je zakonodaja, ki temelji na predpostavki tehnološkega preboja, najmanj smešna, če že ne neodgovorna. Kaj pa, če do vlaganj in inovacij ne bo prišlo? Kaj potem?
Poglejmo resnici v oči, saj smo bili ves čas zraven. Tehnološko se je električni avto razvijal po polžje. Oziroma se s tempom tega priljubljenega mehkužca razvija še danes. Seveda industrija nove in nove modele šminka in olepšuje, ampak zgolj z nepomembno periferijo … Pred desetimi leti so bili električni avtomobili v svoji esenci enaki, kot so danes.
Kaj nam torej jamči, da bodo čez desetletje tako dramatično drugačni, da jim bomo zaupali veliko večino evropske mobilnosti? Evropska komisija sama ugotavlja, da so električni avtomobili danes še precej dragi, a spet predpostavlja, da se bodo pocenili. Ker igra na priljubljeno karto razvitega kapitalizma, ki govori o ponudbi in povpraševanju ter konkurenci, ki posledično niža cene. A vidimo, da razviti kapitalizem klecne takoj, ko se kje zakuha kakšna vojna ali nas obišče virus.
In če tako divje na predpostavkah gradi svojo politiko Evropska skupnost, predpostavimo še mi; recimo, da bodo ostali električni avtomobili – po obglavljenju bencinskega motorja – tehnološko in cenovno še vedno na približno takšni ravni kot danes … V kaj nas bo potisnila Evropska komisija ob tej predpostavki? Predvsem v to, da bodo ljudje prisiljeni kupovati tehnologijo, ki bo sicer čistejša, a ekonomsko in izkustveno inferiornejša današnji.
In ker se do sedaj razen Evropske skupnosti drugi pomembni igralci na planetu niso tako močno zavezali k spremenjeni paradigmi mobilnosti, bo to pomenilo takojšnjo diskriminacijo vsaj evropskega potrošnika, če že ne evropskega voznika (električni avtomobili namreč niso niti najmanj zabavni). Ob tem pa bo uveljavljanje takšnega ukrepa za staro celino pomenilo takojšnje slabšanje gospodarskega položaja, saj bodo druga gospodarstva, ki se k dramatični menjavi tehnologije niso zavezala, dobila brezštevilne konkurenčne prednosti.
Povedano po domače: zakonodaja, ki se pripravlja, je takole prek prsta narejena precej po domače – temelječa na predpostavkah, sploh pa brez kakršne koli javne ali široke demokratične razprave.
Ko so pionirji agregata na notranje zgorevanje razvijali svoje prve stroje, ni prišla centralna oblast (pa so takrat po Evropi obstajale odločne centralne oblasti) ter Daimlerju in kolegom zapovedala: »Zadnjega konja vprežemo leta 1910, do takrat pa predpostavljamo, da bo vaša naprava perfektno delovala in bo poceni ter dostopna vsem.«
Tehnološkemu razvoju je zelo težko nadeti uradniško uzdo; inovacije, prebliski in izboljšave prihajajo kot posledice človekovih stremljenj in želje po napredku, ne pa zaradi želja in popularnih zavez tako politikov kot birokratov. Želimo in upamo, da se bo v prihodnjih desetih letih zgodil preboj, ki bo električni avto naredil cenovno ugoden in stroškovno ter uporabniško prijazen. Kajti tehnologijo in tehnični napredek si je pomembno želeti ter za njima stremeti, skrajno butasto pa je oboje zaukazati.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja