Zelena miza

Kakšne barve je avtomobilski šport? Ne vem. Bolj kot vizualno ga doživljam z drugimi čutili, zato bi veliko lažje razložil, kakšen je po vonju, zvoku in dotiku ter kako ta mešanica močnih dražljajev vpliva na moje možgane.

30. 8. 2008

No, o tem bom filozofiral kdaj drugič, v dirkaškem kontekstu pa moji možgani vsekakor ne marajo zelene barve, še zlasti če simbolizira odločitve za 'zeleno mizo', ki ponavadi razvrednotijo bistvo tekmovanja oziroma športnega merjenja moči.

Vse od 'epskega' spopada Šuster-Tomlje, ki se je začel v prvi polovici devetdesetih let na Črnivcu (ali natančneje po koncu spora Dekleva-Zupančič), je bil gorskohitrostni avtomobilizem bolj ali manj izvzet od tovrstnih obračunavanj. Bolj kot Zveza za avtošport ali pa vozniki sami je temu botroval sistem tekmovanja, ki je najbolj individualen med vsemi avtošportnimi panogami – ko ostaneš sam s seboj in z dirkalno stezo, si tudi sam sebi največji tekmec. Nisem še zasledil, da bi kdo napisal protest proti samemu sebi, ko pa vidim razgrete strasti, podtikanja in nešportne poteze, ki smo jim bili priča na zadnjih dirkah, me tudi to ne bi presenetilo.

Sedaj pa zares! Dejstva so kot na dlani: vsak voznik in vsak tekmovalec (klub) ima legalno in legitimno pravico preveriti ustreznost dirkalnikov svojih konkurentov oziroma pravico do pritožbe nad odločitvami uradnih organov. Velika težava utegne biti 'nehigienična' raba določenih pravic, o čemer nas je zadnja leta prepričala slovenska politika, še večja pa blokovska razdeljenost javnega mnenja in sodbe (kar je značilna slovenska lastnost! ) po kratkem postopku iz ust 'strokovnjakov'.

Da, še vedno govorim o avtošportu! O tistem amaterskem avtošportu, v katerega dirkači in redki sponzorji investiramo svoj čas, denar in ne nazadnje življenje. Zato se tudi počutim osebno prizadetega, ko vidim, kako moji 'sotrpini', ljudje, za katere menim, da ljubijo ta šport, kot ga sam, poskušajo zmagovati za zeleno mizo – na takšen ali drugačen način. Seveda, nobenemu ne odrekam pravice do protesta ali pritožbe, prepričan pa sem, da ni slajše zmage od tiste na stezi!

In ne nazadnje: naslov prvaka v Sloveniji ni vreden nič! Oziroma malce drugače: zelo malo po športni plati in prav nič po finančni. Javno se bom posul s pepelom, če mi katerikoli slovenski dirkač prinese dokaze, da je le zaradi osvojitve naslova prvaka pridobil en sam evro več sponzorskega denarja! !

Zato še nasvet dirkaškim kolegom: uživajte v dirkah in razmišljajte o protestih in pritožbah šele, ko vam uspe idealna vožnja! Dirkači so verjetno razumeli, prevod za druge: nikoli!

P. S.: Nikoli, tudi takrat, ko sem bil prepričan, da imajo konkurenti 'zgoljufane' dirkalnike, nisem niti pomislil na protest. Le izziv, da jih premagam, je bil večji.

Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)