Včeraj sem na hitro in površno ujel vest o zelenem valu (najbrž da) v Ljubljani. Lahko da (zaradi površnosti) delam komu krivico, a zdelo se je, kot da ne gre za novico, ampak bolj za opravičevanje, čemu zelenega vala pravzaprav ni.
To je začaran pojem. Vsi vemo, da v teoriji zadeva obstaja, v praksi pa ukrivljenost prostora in relativnost časa tega ne omogočata. Ker če bi bil prostor raven, čas pa absoluten, bi se od ljubljanskega kina Vič do Dolgega mostu s 60 kilometri na uro peljali brez zaustavljanja.
Najraje imam, da me zdajle poklicani opozori, da je zaradi gostote prometa to nemogoče. Aha. Okej. Ampak dogajajo se tudi čudeži, ki so nad ukrivljenostjo prostora in nad relativnostjo časa, in zgodi se, da je v Ljubljani čas, ko je na njenih cestah avtomobilov malo. Dovolj malo, da preverimo teorijo.
Teorija pravi, da je treba zaradi trušča, načetih živcev, časa voznikov ter potnikov in – kot je nadvse modno – zaradi zmanjšanja izpusta ogljikovega dioksida prevoznih sredstev v ozračje med njihovim delovanjem zagotoviti čim boljši pretok prometa. Teorija nadaljuje, da je na isti cesti, odkar obstajajo semaforji, v obe smeri to pogosto nemogoče, zato teorija predlaga, da se promet uredi tako, da se na mestnih vpadnicah in – če je to praktično izvedljivo – na pomembnejših 'prečnih' cestah avtomobilom omogoči neprekinjena vožnja. Na vpadnicah v smeri iz mesta, da je pritisk na mestno središče čim manjši.
Mesta so različna, ni dveh enakih, še če vzamete tele 'naše' Benetke in tiste ameriške Benetke v Las Vegasu. Glede na njihovo različnost so tudi različno ugodna za promet. Mreža vzdolžnih in prečnih cest bi verjetno služila kot najlažji matematični model, a tudi mesto s središčem in z radialnimi vpadnicami ni slaba možnost.
Če odpremo zemljevid Ljubljane in ga pogledamo z zadostne višine, ugotovimo, da je Ljubljana pravzaprav lep praktičen primerek mesta s središčem in z radialnimi vpadnicami, ki kar kliče po učinkoviti ureditvi prometnega režima. Preskočimo tu teme, kot so peščeve cone, kolesarske steze in podobno; osredotočimo se na promet z motornimi vozili na vpadnicah.
Do tu je namreč teorija. Praksa potrjuje teorijo o ukrivljenosti prostora in relativnosti časa. Če me kdo odpelje na katero od vpadnic v kateremkoli času in po njej od središča do obvoznice pelje s stalno (dovoljeno) hitrostjo, takoj vržem na kup vse svoje fizikalne učbenike in zapiske ter jih zažgem.
Za tisto, kar je AE v začetku prejšnjega stoletja skromno razvil kot teorijo relativnosti in kar se odtlej trudi človeštvo ves čas dokazati, obstaja jasen, nesporen, nedvoumen in preprost dokaz: praktična neizvedljivost teoretično možnega zelenega vala v Ljubljani.
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere