Ženeva

O Ženevi je menda treba nekaj napisati. Mesto, ki že z zgradbami, njihovimi fasadami in voznim parkom jasno nakazuje, da gre za eno najbogatejših in avtomobilsko raznovrstnih mest v Evropi, najbrž ni tiste vrste mesto, v katerem bi človek hotel živeti kar tako.

14. 3. 2010

Je približno enako čisto (umazano? ) kot Ljubljana, a precej bolj hladno od nje. Švicarji so se v splošnem tudi razvadili in (pa ne le v Ženevi) hitro pozaprejo bencinske črpalke, ko se dan prevesi v večer. Ponoči ni goriva in ni vseh 'dobrot', ki smo jih sicer vajeni po 24 ur na dan, sedem dni v tednu kupovati na tej strani Alp. Razen barov v središču mesta je pozno zvečer Ženeva mrtva. Tam bi bilo morda vredno živeti le zaradi domneve, da bi mesečno prejemali tudi njihove prihodke. A tudi tu se skriva past, saj je življenje v Švici precej drago.

Tokrat nas je Ženeva pričakala (sploh za to zimo) s presenetljivo toplim vremenom (en dan je celo sijalo sonce in precej dvignilo živo srebro), njen Palexpo pa z rahlo prenovljeno podobo. Nič posebnega, le znotraj nekaj malih sprememb in drugačne logistične poteze pri organizaciji dogodka. Vhod tu namesto tam in podobno. In medtem ko nas večina hvali velikost garažnih hiš ob sejmišču, se že nekaj let nenehno pritožujemo nad povečanim razstavnim prostorom.

Nekoč majhno sejmišče je z dodatno halo postalo precej večje, in čeprav je v primerjavi z drugimi saloni (še najbolj pa s Frankfurtom) še vedno izjemno kompaktna, na koncu dneva pečejo podplati. Delovni obisk tega salona ni dopust, ampak precej garaški posel.

Organizator vsako leto bolj ali manj olajša nujne zadeve, kot so prevzem uradnega materiala, garderobe in hitrost usluge v njih ter podobno, se pa tu precej manj izkažejo razstavljavci. Dokler na tem svetu dihamo in delamo dinozavri, ki smo novinarstvo začeli s pisalnimi stroji (in teh je ob pogledu na ogromno novinarsko središče še precej), nam bo delo neprijetno.

Okej, res je, nekoč, in še ne tako dolgo tega, smo maso tam nabranih novinarskih materialov merili v desetinah kilogramov, prostornino pa blizu kubičnega metra (odvisno seveda od tega, kako priden in dosleden je kdo bil), tako da je elektronika s tega zornega kota pravo olajšanje, a se zdaj srečujemo s tremi načini posredovanja podatkov: s cedeji in devedeji, s ključki USB in z internetnimi naslovi, kjer so naloženi materiali. Tiskanih je izjemno malo.

A takšna kombinacija ne lajša dela prav učinkovito; najde se kak CD, ki je okvarjen, pri ključkih je treba počakati, da jih računalnik namesti (pri tem pa pogosto jemlje čas s postopkom 'scan & fix'), splet pa tudi ni vedno zanesljiv. V tem hipu, pri dani tehniki, bi bilo menda najbolj smotrno, da se razstavljavci dogovorijo med seboj in pripravijo zunanji disk z vsemi novinarskimi materiali na enem mestu. A o tem menda kar upravičeno dvomimo.

Čeprav za večino piscev in fotografov delo na salonu traja vsaj štiri dni (dva tam in dva doma) po 16 ur na dan, je Ženeva zagotovo eden lepših dogodkov našega posla. Če ne zaradi drugega, vsaj zaradi večinoma komunikativnih deklet ob avtomobilih.

Vinko Kernc

vinko.kernc@adriamedia.si

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri