Lado Leskovar je v življenju zamenjal že več kot 27 avtomobilov: od slovitega Bugattija, usodnega "Fiata" pa do hibrida

Življenja Lada Leskovarja je vse od malih nog prepleteno z glasbo.

Že med šolanjem na pomorski šoli je sodeloval v ansamblu, s svojimi šansoni in popevkami pa je v več kot šestih desetletjih udejstvovanja pomembno sooblikoval slovensko glasbeno sceno.

Je tudi edini slovenski pevec, ki se je istočasno ukvarjal tudi z gledališčem in filmom (Grajski biki, Kekec, Kam po dežju, Isadora).

V šali pove, da se je njegova umetniška pot začela v operi pri rosnih treh letih, na prsih slovite Valerije Heybal. A vsestranski ustvarjalec, ki si je sloves ustvaril širom po svetu, je tudi velik ljubitelj avtomobilizma. Še več, svoj čas je celo vozil reli in soustvarjal avtomoto revijo.

V iskrivem intervjuju za Avto Magazin je spregovoril o Bolhici, s katero je kar 34-krat prevozil razdaljo med Ljubljano in Beogradom, čeprav je to pomenilo, da se je ob vsakem pregrevanju moral ustaviti in si prižgati cigareto.

Beseda je nanesla tudi na privlačnega Buggatija, v katerem se je v filmu Isadora znašel za volanom ob boku prelestne Vanesse Redgrave.

Gospod Leskovar, če se ne motim, ste svoj čas testirali avtomobile. Imam prav? Kaj je botrovalo temu?

Ante Mahkota, starosta slovenskega novinarstva je v Beogradu ustanovil revijo Avto in v sklopu tega sem tudi jaz »prijateljsko« dobil priložnost za testiranje avtomobilov.

Spomnim se prvega Golfa, ki je prišel s Slovenijo. Skupaj z dobrim prijateljem Tomom Pleterskim sva ga pognala navzgor proti Rašici. Po makadamskih ovinkih, da bi kar najbolje preizkusila njegovo moč.

S katerim izmed svojih nekdanjih avtomobilov bi se še dandanes z veseljem zapeljali naokrog?  

Z Mini Morissom! Pred tem sem vozil Volkswagna 1500 z motorjem na zračno hlajenje, a kaj, ko avtomobil ni šel nikamor. Tako sem si omislil Minija, ki sem ga zamenjal za Fiata 125.

S slednjim sem doživel hudo nesrečo, a ne po svoji krivdi.

To je bil močen in hiter avto, pa sem se nekega večera vozil iz Petrovardina proti Novemu Sadu. Bližina ceste je bila precej nepregledna, saj so jo poraščale murve. Izza neke hiše pa se na lepem pojavi kolesarka in se napoti čez cesto.

Ni mi preostalo drugega, kot da sem v hipu zasukal volan in zapeljal med murve.

Ob tem mi je iztrgalo volan, deležen pa sem bil tudi številnih poškodb, kajti v avtu takrat še ni bilo varnostnih pasov. Po 7-urni operaciji so me le spravili nazaj na svet. S tistim Fiatom si nisem več mogel kaj dosti pomagati, pa sem si kupil novega.

V resnici sem kar pogosto menjal avtomobile. Imel sem kar nekaj Yugov 45, pa Opel Kadetta, ki jih je tisti čas uvažala Livarna v Kikindi.

Če si ga želel kupiti, si moral naravnost v Kikindo zamenjati devize v banki. Pa ne le to, na Kadetta si nato čakal še leto in pol.

Po zaslugi prijatelja, ki je bil v dobrih odnosih z direktorjem livarne, sem prišel prej na vrsto. Če zdaj pomislim, morda sem tako pogosto menjal avtomobile tudi zato, ker mi ni bilo treba čakati nanje. (smeh)

S katerim izmed svojih avtomobilov ste spisali največ lepih spominov?

Mislim, da z Yugom. Pred 40 leti sem se z njim odpravil v London. Tudi na mojo Zastavo 101 me vežejo lepi spomini. Imel sem namreč prav posebno dovoljenje, ki mi je dopuščalo, da sem se z njo vozil po Sovjetski zvezi. Tam sem prevozil več tisoč kilometrov, tudi pri -35 stopinjah Celzija.

Takrat sem se počutil, kot da vozim Rolls-Roycea, saj so se vsi naokrog prevažali z Volgami in Škodami, jaz pa sem izstopal s svojo 101.

Bila je serijsko oranžne barve, sam pa sem ji dodal nekaj črnih detajlov. Joj, imela je prav posebno registrsko tablico. BG 1942 (op. letnica mojega rojstva). Izdala mi jo je ena luštna dekl'ca, ki se je izkazala za mojo veliko oboževalko.

Kateri je bil vaš prvi avtomobil?

Uh, prvega sem kupil skupaj z orkestrom, ko smo igrali ob Vrbskem jezeru leta 1964. Tam smo si kupili starega DKV 3,6 Sonderklasse.

Nikakor ne moremo mimo Bugattija iz Isadore. Vanessa Redgrave je za sovoznika želela, nikogar drugega, kot prav vas?

Ja, res je. Vloga je bila namenjena nekemu čednemu Irancu, ki je omrežil vse tajnice v filmskem podjetju. (Smeh)

Vanessa je bila na opatijskem festivalu navdušena nad mojim nastopom.

»This one,« je s prstom pokazala name in s tem ekipi dala vedeti, da za volanom želi imeti mene.

Povabili so me na poskusno snemanje, za kar sem se moral naučit plesati tango in fokstrot. Slednjega sem že znal, tango pa sta me naučili prijateljici, balerini.

Pred tem sem vozil še Austina 1100, takrat pa sem prvič sedel v avtomobilu, kot je Bugatti.

Šlo je za originalni avtomobil iz leta 1923 s 6000 kubičnim motorjem. Bil je eden najhitrejših svojega časa, saj je dosegal hitrosti vse do 160 km/h. Skratka, honorar je bil dober, kar je botrovalo temu, da sem se zatem v Opatiji tudi poročil.  

Katero hollywoodsko zvezdo ste še prevažali na sovoznikovem sedežu?

Prav veliko jih nisem vozil, spoznal pa sem jih kar precej. Z Jane Birkin sva se spoznala na koncertu Unicefa, katerega ambasador sem bil. V Beogradu sem se družil s hčerko Charlieja Chaplina – Geraldine.

Na filmskem festivalu sem se spoprijateljil z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom, doma pa sem gostil tudi slovitega Rogerja Moora. To je le nekaj imen svetovnega kova, sicer pa sem jih imel priložnost spoznati še mnogo več.

Nekje sem zasledila, da ste si vse življenje želeli Porscheja. Kako nedostopen je bil?

Seveda, ampak nisem imel te sreče, pa tudi toliko denarja ne. (smeh)

Konec koncev sem se namreč preživljal s petjem, zato mi, po plačilu vseh življenjskih stroškov ni ostalo za jeklenega konjička, kakršen je Porsche. Če pa bi imel priložnost, bi si omislil Porscheja 911.

Če se ne motim, danes vozite že svoj 27. avtomobil?

Tako nekako, v resnici ne štejem več.

Kaj vozite?

Toyoto Hibrida. Zdi se mi zelo modra odločitev, saj je njegova poraba v mestu majhna, poleg tega pa ima precej manjši vpliv na okolje.

Prepričan sem, da bo zdržal precej dlje kot običajen avtomobil.

Vozim ga že zadnjih 6 let in lahko rečem, da mi odlično služi. Zanj sem se odločil po nasvetu prijatelja Andreja Jereba, katerega mnenje nadvse spoštujem.

Tudi servis zaupam le njegovi ekipi. On pa mi po drugi strani rade volje ponudi testni avto, da napišem še kak avtomobilski test.

Ko je tako pred časom na tržišče prišla Toyota RAV4, sem napisal članek z naslovom »Avto z napako.« Kakšna pa je ta napaka, so se spraševali ljudje. Ta, da avtomobil ni moj! (smeh)

Svoj čas ste tudi sami krmarili po relističnnih vodah, bili ste celo sovoznik jugoslovanskega prvaka Branka Nadja - Bate. Kaj pa vas je tja zaneslo?

Branko je bil sin generala Nadja v JLA, na koncu pa je postal predsednik Avto-moto zveze Jugoslavije. Dobro sva se razumela.

Zaupal mi je, ker je lahko ob meni na sovoznikovem sedežu brez skrbi zaspal, saj je bil lahko prepričan, da ga bom varno pripeljal do cilja.

In kako sem zašel v reli? Avtomobili so me že od nekdaj zanimali, zato sem, kamorkoli sem prišel, spraševal, ali lahko kakšnega preizkusim.

V Sovjetski zvezi sem tako sedel za volan Fiata 124, pa sem se z njim zapeljal po Bakuju in Erevanu.

Moja navada je namreč bila, da sem ob prihodu v novo mesto venomer obiskal dva kraja – trg, kjer sem začutil utrip mesta in pokopališče, kjer sem se prepričal o njegovi preteklosti.

Kakšen voznik ste sicer? Kako bi opisali svoje vozniške spretnosti?

Pred letom dni, pri svojih 80 letih, sem imel zdravniški pregled za podaljšanje vozniškega dovoljenja. Psiholog me je v sklopu pregleda prosil, da narišem krog in uro. Kakšna traparija!

»A narišem petrovaradinsko ali navadno,« sem ga povprašal. Veste, petrovaradinska ima namreč minutni kazalec krajši od urnega.

Zase lahko rečem, da imam dobre reflekse, je pa pri mojih letih treba voziti bolj počasi in previdno.

Časi, ko sem divjal naokrog, so mimo. Dirkanje spada na dirkališča, ne na cesto. Ko Ljubljane in Beograda še ni povezovala avtocesta, sem za pot potreboval pičle 4 ure.

Kaj na cesti vas najhitreje spravi ob živce?

Moti me, da ljudje ne uporabljajo smernikov, nič kaj manj moteči pa niso niti neprevidni kolesarji in tisti na električnih skirojih, ki vozijo povsod, ne le po njim namenjenih stezah.

Še policisti poredko uporabljajo smerokaze.

Zadnjič je policijsko vozilo pred menoj zavilo v ulico, brez smernika.

Pa sem ga na koncu ulice ustavil in vljudno dejal: »Oprostite gospod, smernik vam ne dela.« Seveda dela, mi je odgovoril policist. »Ja, zakaj pa ga potem ne uporabljate,« sem vprašal vljudno. (smeh)

Preberite še: Za hude športne avtomobile običajen "izpit" ne bo več zadostoval

BONUS VIDEO: Ko izbira opreme pri avtomobilu naredi ključno razliko …

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj