"Na žalost sem si pred kratkim poškodovala križ, zato so mi zabičali, da ne smem več voziti motorja."
Ana Colja je brez dvoma ena najuspešnejših slovenskih modelov, ki si je uspešno kariero pred vrnitvijo v Slovenijo zgradila tudi na drugi strani Atlantika. A le malokdo ve, da je Ana tudi velika ljubiteljica motociklizma. Tako velika, da bi o tej temi lahko debatirala dneve in tedne.
Od kod izvira vaša ljubezen do motociklizma? Kaj je v vas prižgalo iskrico?
Mislim, da je za to kriv moj oče, ta ogenj, ki ga ima v sebi, je predal nam, otrokom. Vedno so me zanimale fantovske stvari, z očetom sem gledala tudi formulo 1 in spomnim se, kako sem jokala, ko je umrl Ayrton Senna.
Iskrico za motor pa je v meni prižgal brat, ki je prav tako motorist. Ko sem njega opazovala na motorju, sem si tudi sama želela sesti v sedlo dvokolesnika. Seveda tega doma na začetku nisem povedala, ampak želja je v meni tlela ves čas. Potem sem naredila izpit in kupila motor. Takrat pa so izvedeli tudi oni. (smeh)
Ste najprej naredili izpit za motor ali avtomobil?
Najprej sem v Sloveniji naredila izpit za avto, potem pa v Ameriki še za motor. Tam je opravljanje izpita precej drugačno. Spomnim se prvih nekaj dni po izpitu, ko sem šla na cesto. Kako me je bilo strah voziti med avtomobili in menjavati pasove na cesti. (smeh)
View this post on Instagram
Če se ne motim, ste si prvi motor omislili še med bivanjem v Los Angelesu? Kateri model je bil?
Tako je, ja. Moj prvi motor je bil Suzuki DR-Z400 SM, torej supermoto. En meni najljubših motorjev vse do danes. Na začetku sem kupila rabljenega, za kar mi je bilo pozneje žal, saj sem se na njem skoraj ubila – na petpasovni avtocesti. Tip ga je sam nekaj 'šraufal' in pozabil nekaj stvari pritrditi nazaj.
Pozneje sem si kupila enakega, a tokrat novega. Gre za lahek motor, z njim je bilo res zabavno. Na njem sem se naučila tudi 'wheelija' in odkrivala kanjone ter manj obljudene steze.
Potem ste z materinstvom motor za nekaj časa pospravili v kot. Kdaj pa ste ponovno sedli nanj?
Za štiri leta sem ga dala na hladno. Težka štiri leta so to bila, saj mi motor predstavlja neke vrste meditacijo. Motor je moja velika sreča, adrenalin, ki ga še kako potrebujem in odklop od vsakdanjega življenja. Ko sem spoznala fanta, tukaj v Sloveniji, in ko je opazil, da vsakokrat pogledam za motorjem, mi je prav on predlagal, da je napočil čas. Čas, da si omislim novega.
Ko govorim o motorjih, mi oči zaživijo. Res bi se lahko cele dneve pogovarjala le o tem. (Smeh) Po premisleku je padla odločitev – kdaj, če ne zdaj! Z leti ne delam več neumnosti in na motorju resnično le še uživam. Tako sem si najprej kupila KTM DUKE 690. No, še pred tem sva si s fantom kupila električne kros motorje, kar pa seveda ni bilo dovolj.
KTM sem pred časom zamenjala za BMW 750 GS - odličen motor, kdorkoli pravi, da ni dovolj močan, se moti. Z njim sem namreč fanta peljala na road trip vse do Zadra, brez težav.
Torej danes še vedno radi sedete na motor?
Na žalost sem si pred kratkim poškodovala križ, zato so mi zabičali, da ne smem več voziti motorja. Kros motorje sva prodala, zdaj prodajam še KTM-a. BMW pa bo ostal. Za vedno! Ne bi ga zamenjala ali prodala za nič na svetu, saj lahko z njim delam daljše ture – to pomeni, da prevozim veliko več kilometrov dnevno, saj je res udoben. Z njim je sezona daljša, saj vozim tudi v minusu. Velik bonus so seveda ogrevane ročke.
View this post on Instagram
S katerim prevoznim sredstvom pa letno naredite več kilometrov – z avtomobilom ali motorjem?
Več sem jih vedno naredila z motorjem, dokler ni prišel otrok, vse odtlej pa z avtomobilom. Ampak mislim, da se bo to kmalu spet spremenilo, saj hodimo skupaj na ture - jaz z motorjem, fant in hči pa s Subarujem STI.
Se raje naokrog vozite sami ali v družbi?
Odvisno. Zelo lepo je, ko greš sam, saj ne čakaš nikogar in se lahko ustavljaš, kjerkoli želiš. Odkrivaš kotičke na svoj način in imaš čas zase, ki ga danes po navadi primanjkuje. Po drugi strani pa je zelo lepo, ko greš z družbo, predvsem če najdeš motoriste, s katerimi si na isti ravni in se izogneš čakanju. Polagam na srce, da če se znajdete v družbi, ki je hitrejša od vas, nikar ne hitite in vedno peljite po svojih zmožnostih.
Katere poti pa so vam najbolj ljube?
Premalo sem vozila tu, pri nas. Saj imam motor šele zadnji dve leti, s tem, da mi je poškodba preprečila vožnje od lanskega avgusta. A kljub temu mislim, da je tu v Sloveniji tako ali tako najlepše.
Katero pa je bilo do zdaj vaše najdaljše potovanje v sedlu motorja?
Odkar imam motor, s katerim lahko delam tudi daljše poti, je to le do Zadra. Le do Zadra pravim tudi zato, ker že načrtujem daljše ture, ki se jih zelo, zelo veselim.
Kako vas lahko na cesti prepoznamo?
Težko. (smeh) Vsi mi govorijo, da vozim motor kot tip. (smeh) Da na motorju nikoli ne bi rekli, da sem ženska, in hvala jim za tak kompliment.
View this post on Instagram
Kako drugačna je ameriška motoristična kultura od slovenske? So opazne kakšne razlike?
Vozila sem predvsem v Kaliforniji, kjer se vozniki zelo zavedajo prisotnosti motoristov na cesti. Je pa veliko bolj hektično, ker je toliko več pasov in toliko več ljudi. Povsod moraš biti pazljiv in ne smeš preizkušati svoje sreče, čeprav me je prav ta že večkrat rešila.
Zdi se mi, da smo motoristi drugačna vrsta ljudi in da nas nekdo, ki ne vozi motorja, ne bo nikoli razumel. Hočem reči, da ne razume, kaj nam motor da in kaj nam pomeni. Tam so me hitro pohopsali in začela sem testirati opremo in motorje.
Kaj pa vam na cesti dvigne pokrov?
Uff, na cesti mi dvigne pokrov ego. Ne samo na motorju, tudi v avtu. Ne razumem, zakaj se ljudje nočejo umakniti nekomu, ki se mu tako zelo mudi. Nisi policist in nikoli ne veš, kaj se dogaja v drugem avtu - lahko se nekomu mudi v bolnišnico ali pa je kaj drugega, morda urgentnega. Nič, prav nič te ne stane, da se umakneš na drug pas.
View this post on Instagram
Moti me tudi to, da nihče noče spustit nikogar pred sebe. Ne vem, ali sem jaz čudna ali kaj, ampak celo sliko na cesti vidim čisto drugače. Naj promet teče, kot da je 'našprican' z WD40 . (smeh) Bodi pozoren, če te nekdo spusti, bodi pripravljen, da spelješ, noben te ne bo čakal. Pogosto opazujem, kaj se dogaja v prometu.
Ste kdaj razmišljali tudi o tem, da bi presedlali na cestni motor ali pa recimo na čoperja?
Ha. Ja. Nikoli. Sem pa vozila oboje. Cestnega me je strah, ker se preveč dobro poznam in ne smem imeti motorja, ki ima preveč moči. Čoper pa res ni moj stil - ne vožnje, ne motorja. Čeprav vem, da je na vsakem motorju zabavno in luštno, pa če je to navsezadnje le skuter.
Preberite še
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del