Po želji po napredku, smo se doma pred začetkom sezone odločili, da bom letos vozil močnejše, bolj zastopane tekme. Tako nas je pot pripeljala do evropskega prvenstva (EMX Open). Samo vzdušje na tekmah je bilo zame čisto nekaj novega, vse skupaj je bolj sproščeno, a vseeno na progi tega ni bilo čutiti.
Karavana se je začela v Sloveniji, v Brežicah. Že od samega začetka sem bil navdušen nad potekom celotnega vikenda, saj so treningi, kvalifikacije in vožnje razporejene čez dva dni. V soboto sta na sporedu dva treninga in kvalifikacijska tekma, v nedeljo pa jutranje ogrevanje in vožnji. Svojo krstno evropsko tekmo sem zaključil tik za dobitniki točk, na 21. mestu. Bil sem malo razočaran, saj sem pričakoval vsaj nekaj točk, zavedal pa sem se tudi, da bo točke v prihodnje težje dobiti, kot sem pričakoval. Novost zame pa je bila tudi dolžina vožnje, saj le ta traja 30 minut in 2 dodatna kroga.
Treninge na motorju smo spremenili. Poskušali smo jih narediti čim bolj podobne tekmam, postali so daljši, težji in bolj učinkoviti. Iz tekme na tekmo sem se na motorju počutil bolje. Kmalu sem tudi ugotovil pomen treningov. Na uvodnih tekmah sem hotel že na treningih, ki niso nič pomenili pokazati vse kar znam, s tem nisem nič pridobil, le izgubil sem ogromno energije za tekmo. Meni najbolj všeč pa je bilo to, da sem se spoznal tudi z ostalimi vozniki, vsi so zelo sproščeni in preprosti, tudi pred štartom ni čutiti takšne napetosti, kot na drugih tekmah, kar mi je zelo všeč.
Svoje prve točke sem osvojil že na drugi tekmi v Zaboku (Hrvaška), to mi je dalo ogromno motivacije. S trdnim delom sem še z večjim užitkom nadaljeval. Z družino smo se pridno udeleževali tekem in točke so se počasi začele nabirati. Nekakšna prelomnica v letošnji sezoni je bila tekma v Orehovi vasi, kjer ni šlo vse po planih. Že v soboto sem imel težave, saj sem na predkvalifikacijskem treningu in pa tudi na kvalifikacijski tekmi grdo padel. Odnesel sem jo brez poškodb, a izgubil možnost za dober štartni položaj. V nedeljo je bilo le še huje, zaradi hude vročine, sem v obeh vožnjah dehidriral in le s težka pripeljal v cilj. Bil sem zelo razočaran nad sabo, saj sem dobil občutek, da še ne sodim v to kategorijo.
V dvomih smo se podali na naslednji dve preizkušnji v Jastrebarsko in pa teden kasneje v Srbijo, natančneje v Kruševac. Poskušal sem odmisliti rezultat in odpeljal dirki tako kot znam. V Jatrebarskem sem končal 17-ti, v Kruševcu pa 9-ti. Moje mišljenje, da v to kategorijo ne sodim, se je po teh dveh tekmah spremenilo, saj sem dobil občutek, da so me tudi drugi tekmovalci vzeli za svojega.
Dan po tekmi je vedno delaven: pranje motorjev, opreme, ostalih oblačil itd. Nič drugače ni bilo po tekmi v Srbiji, poleg vseh prej naštetih stvari, smo morali še prej do doma prevoziti 700 kilometrov dolgo pot. Zvečer sem se utrujen usedel za računalnik, saj sem hotel pogledati kako je šlo mojim kolegom na evropskiih tekmah, ki so se odvijale isti vikend v Angliji in na Portugalskem. Čisto po nesreči sem našel tudi skupno uvstitev naše kategorije, iz radovednosti sem pogledal razvrstitev in ugotovil, da s 50-imi točkami zasedam 17. mesto med 63-imi tekmovalci.
S to mislijo pa sva z očijem že na poti na nov trening, braap!