Kot vsako leto, je bila tudi letos na velikonočni ponedeljek v Paldau organizirana prva tekma za avstrijsko državno prvenstvo in kot novinec sem vse skupaj doživel zelo posebno.
Ravno zaradi tega, ker je šlo za prvo tekmo v sezoni, je bila dirka zelo zastopana. Udeležili so se je dirkači več narodnosti, od Avstrijcev, Nemcev, Čehov, Madžarov, dobro pa smo bili zastopani tudi Slovenci.
Vse se je začelo okoli desete ure, ko smo se kot drugi na progo podali vozniki razreda MX2. Proga je bila dobro pripravljena, a se je vseeno že na treningih, kar pošteno prašilo. Prosti trening in kvalifikacije so bile združene in dolge 30 minut. Prvih deset minut je potekal prosti trening, preostalih dvajset pa kvalifikacije. Še preden sem se podal na progo sem bil živčen in zategnjen, a ko sem se začel voziti se mi je uspelo sprostiti. Takoj, ko so se začele kvalifikacije sem poskušal narediti hiter krog. Pred mano se je znašel hiter tekmovalec, ki je bil prav tako v hitrem krogu. Do polovice kroga je vse skupaj izgledalo zelo obetavno, saj sem držal njegov ritem, nato pa, zaradi prevelike želje po dobri uvrstitvi grdo padel. Hitro sem pobral motor, nato pa je sledil šok. Videl sem, da sem odlomil ročico za prednjo zavoro. Postal sem paničen, saj še nisem imel hitrega kroga, na progi pa nas je bilo več kot 40 (na tekmo se uvrsti le 40 najhitrejših). V tistem trenutku sem samo upal, da se mi uspe kvalificirati. Brez prednje zavore sem z obilo težav le nekako odpeljal hitri krog, s katerim sem na koncu zasedel 32. mesto.
Zaradi malo slabših kvalifikacij sem imel zelo slabo štartno rampo, čisto na zunanji strani. Iz same rampe v prvi vožnji nisem potegnil tako slabo, a je pred mano v drugem zavoju padlo okoli 6 tekmovalcev in sem se bil prisiljen ustaviti, če ne bi padel še sam. Živčnost in trema sta odigrali svoje, zato me je zategnilo v roke. Skozi celotno tekmo sem se počasi prebijal naprej in vožnjo končal na 28. mestu.
Po prvi vožnji sem bil zelo izmučen, zato sem takoj, ko sem se preoblekel šel spat v avtodom. Zbudil sem se približno uro pred mojo drugo dirko in ko sem pogledal skozi okno, mi nekaj časa nič ni bilo jasno. Okoli proge je bilo vse črno, "nabasano" z ljudmi, ki so podpirali in navijali čisto za vsakega. Po mojih ocenah jih je bilo vsaj 5000. Še lepše pa je bilo, ko sem se tik pred odhodom na štart ogreval in je do mene prišla skupina otrok, vsi veseli so skakali okoli mene in želeli moj podpis. Vsi te dogodki in pa jeza, zaradi malo slabše prve vožnje so mi dali le še dodaten zagon in pa motivacijo za drugo vožnjo. Že ko sem štartal sem bil sproščen in sem užival na motorju, tekmo sem končal na 24. mestu, tik za skupino petih tekmovalcev.
Zanimiva izkušnja po prvi dirki, za naslednjo dirko pa si želim predvsem bolj sproščeno odpeljati , rezultat bo tako prišel sam po sebi.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del