Že dva dni v jutranjih prometnih poročilih poslušam o zastojih na gorenjski avtocesti, ker tam pač podirajo cestninsko postajo.
Ko je končno padla odločitev, da bodo cestninske postaje začeli odstranjevati, je bil v pisarnah Slovenske policije gotovo črn dan. Namera, da jim bodo podrli molznice denarja, jim ni všeč, saj bodo na avtocestah zdaj težko tako učinkovito lovili prekrškarje. Omejitve hitrosti in tolerance pri merjenju te so tam pač višje.
So se pa dne, ko je padla odločitev o začetku odstranjevanja cestninskih postaj, gotovo razveselili izbrani gradbinci, ki bodo za to delo iz državnega fonda naropali 43 milijonov. Ne vem, meni se zdi to veliko denarja. V končni fazi vendarle govorimo o nekaj pločevinastih škatlah, nadstreških, nekaj betona in asfalta, ne pa o nekem jedrskem objektu. Naj kovinske konstrukcije na deponijo odpeljejo člani lokalnih romskih družin, specializiranih za metalurgijo. Zagotavljam vam, da bodo diferenciali podrtih Ivecov tulili noč in dan, ampak vse, kar je tam železnega, bo izginilo čez noč. In ni hudič, da pri nas ni izvajalcev, ki so sposobni v dnevu ali dveh raztreščiti tistih nekaj kubikov betona in položiti par sto kvadratov asfalta. Za izris črt pa nista potrebni več kot dve uri.
Ampak pri nas je pač tako, da stane maketa železnice toliko kot stanovanje v Ljubljani. In to maketa železnice, v kateri sploh ni vlakca. Torej, razumem.
Tega dne smo bili veseli tudi vozniki, pa ne zato, ker bo zdaj bolj varno, ampak zato, ker se bomo na račun tega morda izognili kakšnemu zastoju.
In zdaj me res zanima, kako dolgo bodo za teh 43 milijonov delavci razkopavali naše avtoceste. Že leta 2012 sem namreč pisal o tem, kako so cestninsko postajo v enem podaljšanem vikendu podrli pri sosedih Hrvatih.
Upam, da to prebere kdo z Darsa, ali pa kateri od izvajalcev tega megalomanskega projekta. Čisto tako, da ne bo sramote.