V obdobju poletnega premora motociklističnih dirk so debate med tistimi, ki ta šport vsaj malo spremljamo pogoste tudi za šankom. Ponavadi vsi vse vemo, še največ pa tisti, ki jim je edini omembe vreden šport samo klinčev 'fuzbal'.
Citiram enega najbolj zagretih ljubiteljev krivonogih tekačev:
V motošportu športniki sploh niso pravi športniki, o zmagi odloča tehnika, nobenega team-spirita, z dobrim strojem lahko celo opica zmaga'.
Ne vem na kateri zelenici ta idiot stanuje, dejstvo pa je da tipičen predstavnik nerazgledanega in v, kolikor ni v ospredju pogovora nogomet, celo asocialnega dela populacije. Taki ne dojemajo, da celotno moštvo v Moto GP ali F1 obsega vsaj 50 med seboj usklajenih ljudi. Takih, ki so pri stvari s srcem. Ne dojema, da je povprečen dirkač telesno, kondicijsko in psihično pripravljen vsaj tako dobro kot vsak izmed 22 tekačev, ki si status športnika po njeovem mnenju definitivno zaslužijo. Ne dojema, da dirkaški doping, ki bi povečal sposobnosti dirkača v smislu hitrejšega dirkanja ne obstaja. Ne dojema niti tega, da ga lahko že drobna napaka namesto offside-a ali vratnice, spravi na voziček ali celo na konstantnih 8-12 stopinj v dveh metrih globine.
Po vsem tem sem se odločil da ne bom prepričeval prepričanih. Vem le to, da obstajajo športi kot so dirkanje, smuk, smučarski skoki in tudi drugi. To so športi pri katerih moraš za uspeh tvegati, izkusiti bolečino, sodelovati z orodjem, strojem, vremenskimi razmerami . . , povzeto: biti moraš inteligenten. Predvsem pa so prva stvar, ki jo pri teh disciplinah še preden začneš nujno potrebuješ zares zelo, zelo VELIKA JAJCA ! ! ! !
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere