Tri ure in pet minut je trajala vožnja iz Ljubljane do Premanture, še za pol ure pa je bilo postankov. Urška je z avtom za isto pot potrebovala dve uri in petdeset minut, j. i ga, gužva.
Ampak sem v teh dobrih dvesto kilometrih z 300 kubično Vespo, ki vendarle ni potovalni skuter, užival v vsakem trenutku vožnje. V bistvu počasna vožnja paše. Najde se čas za opazovanje okolice, za ureditev misli, celo sendvič lahko poješ in spiješ kokto.
V bistvu se voziš, sediš na sedežu in gledaš. Kot opica. In se spomniš, kako je bilo ko smo kot mulci z PX-i leteli na morje namesto k pouku. Na enga Heinekena v Portorož. Pa na špagete v penzion Marko nasproti šiptarja Raifa, ki je imel dobre sadne kupe. Pa za ograjo je na Rivierski plaži Tajhmajster jet-ski-je rental. Pa na plaži smo brali Alan Forda in Zagorja. In ena švabska stara mama nam je dala sto mark ker smo jo po gubastem hrbtu namazali, pokvarjenka, če bi jo še po stegnih bi ziher dala petsto (skoraj za eno vespo! ! ).
Tudi Avtomagazin smo včasih kupili in še danes se kakšen najde v omari. In gsm-ji niso zvonili, ker jih nismo imeli. So pa dobili profesorji razglednico v šolo in potem je padlo nekaj cvekov. Smo jih komaj zrihtali. Popišam se danes na tiste cveke iz angleščine, tam kjer delajo Vespe govorijo italijansko.
Ah, Vespa . .
