Saj ne, da se ne bi zavedal, da so kazni za prehitro vožnjo visoke in da so radarji vsepovsod, ampak dajte ljudje, prosim, malo pameti v glavo.
Odkar je naš avtocestni križ, po novem pa tudi ljubljanski avtocestni obroč, opremljen s temi skrivnostnimi 'kamerami', sem skuril nekaj bonusov za srečo in en komplet zavornih diskov. Kljub temu, da varnostna razdalja nikoli ni bila moja težava.
Sistem elektronskega cestninjenja
A te skrivnostne kamere, pred katerim trepetajo nevedni vozniki niso radarji, še manj pa kakšne naprave iz kakšne teorije zarote. To je sistem za elektronsko cestninjenje tovornjakov in avtobusov. No, zdaj veste.
Danes mi je končno prekipelo. Lepo elegantno se peljem s svojo Cagivo po obvoznici in le nekaj metrov je manjkalo, da se nisem znašel na kesonu nekega gradbenika, ki je v strahu, da ga bo čez nekaj dni poštar razveselil s položnico za prehitro vožnjo, pohodil zavoro na starem Ivecu. Pustimo ob strani to, da sem skoraj pregriznil 'balanco' in da sem nekako odmanevriral mimo poltovornjačka, po katerem so se zaradi nepričakovanega pojemka kotalili zidarji. Če bi v tem trenutku naprimer pisal SMS, bi počilo. Sklep: preventivno bom z BMX-a snel tisto penasto zaščito krmila in jo namontiral na Cagivo.
Ampak taki dogodki so postali standard.
Vozniki namreč tik pred zdajci, ko v svoji otopelosti opazijo nove kovinske konstrukcije, s katerih visijo kamere in senzorji, iz čistega miru brutalno pohodijo zavorni pedal, posledice pa so lahko grozljive, celo usodne. Pravzaprav je le vprašanje časa, kdaj se bo to tudi dejansko zgodilo. In komu.
Morda bi bilo dovolj, da se vsaj nekaj minut na teden novinarji, ki iščejo senzacionalne novice, posvetijo temu, da ljudi osveščajo, da vsak senzor na cesti vendarle ni namenjen temu, da iz žepov obubožanih lastnikov izvleče regres za leto 2019.
Morda bi lahko DARS pri vsaki prodani vinjeti dodal še zloženko s kratkimi navodili za uporabo avtocest in nasveti, kako prepoznati žepom nevarno oziroma prijazno cestno signalizacijo. Dovolj bi bilo, da bi bila v slovenskem jeziku, Romuni, Italijani, Hrvati in drugi, itak 'pržijo' povsem svoj tempo.
Matjaž Tomažič
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere