Prvič, ne pristajam na stereotip o motoristih, ker mislim, da so tudi med njimi raznorazni.
Drugič, motorizem ni samo primitivizem ampak tudi inspiracija, motivacija, hobi, veščina, pregled dogajanja in ostalo, a bom o tem bolj obširno pisal kdaj drugič.
V nedeljo sem bil namreč priča enemu najbolj smešnih in debilnih prizadevanj izpasti 'šmeker'. Portoroška restavracija je bila nabito polna, na hrano je bilo treba kar počakat in ravno, ko natakarica pred mene in družbo postavi naročeno, se neka druga druščina odloči demonstrirati svoje znanje.
Sodeč po našitkih na jaknah so bili udeleženci pripadniki nekega moto kluba, njihova tehnika je bila večinoma stara (kar je sicer povsem sprejemljivo) a tudi neokusno in nedomiselno predelana. Resnici na ljubo so bili vsi skupaj še najbolj podobni kakšni bandi iz serije filmov o Mad Maxu, kjer so bili razen Mela prav vsi nekakšni mešanci med človekom in nekim drugim izrodkom.
V glavnem, nekaj najbolj pogumnih se je odločilo, da je napočil čas, da zasmodijo kakšno izrabljeno gumo in pokažejo kakšen je ognjemet brez raket. Ne pretiravam, sredi Portoroža se je v času kosila kadilo in pokalo kot na proslavi topovskega bataljona. Obožujem vonj bencina in zvok motorja, a zvok prevrtanih izpušnih loncev 500 kubičnih čoperjev (ali pa popolnoma novega Desmosedicija z Akrapovičem) res ni nekaj, kar bi normalni ljudje z veseljem poslušali med jedjo v 'mondenem' letovišču. Sodeč po izrazu mimoidočih imam prav. Majhen fantek, ki si je nekaj prej v družbi očeta z zanimanjem ogledoval to 'zapuščino naših dedov', je od strahu celo zajokal.
Nagravžno, akterji tega nadležnega šova so nad svojimi brzostrelkami stali kot labodi, bogovi gibanja, graciozneži in perfektneži. Nobene samokontrole, estetika in vedenje pa pod nivojem najnižjih norm. Predvidevam, da so želeli s tem očarati kakšno mladenko, a po mojem mnenju to v heteroseksualnem svetu enostavno ne 'pali'. Ne 'pali' niti v primeru, da bi to počel sam Rossi. Kdor zna se sprošča na dirkališču ali odmaknjenem parkirišču.
Tolaži me dejstvo, da to ne počnejo vsi.
P.s.
Njoki bi bili brez neorganiziranega 'moto zbora' odlični.
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere