Gilero danes poznamo predvsem po skuterjih. Tistih najboljših. GP 800, Nexus, Runner in postavljaški 'madmax' Fuoco so najbolj znani.
A ni bilo vedno tako. Zgodba znamke Gilera se je začela pred več kot sto leti, leta 1909. Italijanski inženirski talent je znamko in tovarno hitro pripeljal v sam vrh svetovnega motociklizma in leta 1930 so že izdelovali štiritaktnike s katerimi so zmagovali na vseh odmevnih motorističnih dirkah. Leta 1936 je bil z njihovim motociklom na dirki za svetovno prvenstvo postavljen hitrostni rekord 276 kilometrov na uro, ta pa je potem (malo tudi zaradi svetovne vojne) ostal nepremagan skoraj dve naslednji desetletji. Je pa res, da se v tistem času motocikli niso zelo hitro razvijali.
Če kdo misli, da sta bila Ducati in MV Agusta edina italijanska motocikla, ki sta nanizala uspehe v razredu GP se moti. Gilerini dirkači, so v letih od 1950 do 1957 osvojili kar šest naslovov svetovnega prvaka. Umberto Masetti (1950,1952), Geoff Duke (1953,1954,1955) in Libero Liberati (1957). Gilera je v tem času osvojila tudi 4 konstruktorske naslove, in dosegla pet zmag na dirki po otoku Man. Tako se je slava Gilere prenesla tudi z dirkališč na ceste. Zadnji veliki športni uspeh za Gilero je leta 2008 z naslovom svetovnega prvaka dosegel priljubljeni in žal že pokojni Marco Simoncelli (GP250).
Dirkališča je potem Gilera zapustila, leta 1969 pa prešla v lastništvo koncerna Piaggio. Od takrat so pri Gileri izdelovali v glanvem skuterje in motocikle z manjšimi delovnimi prostorninami. Izjema so modeli RC in Nordcape/Nordwest(leta 1990). Prav slednji je nekako med pionirji današnjega razreda funbike. KTM Duke in podobni so se pojavili šele približno pet let kasneje.
In koncern Piaggio je ta športni pedigre in dediščino do neke mere znal negovati. Gilera je tako pod njihovim okriljem izdelala nekaj zanimivih modelov, ki bodo le s težka pozabljeni. Spomnimo se futurističnega CX125, SP-01 in SP-02. To so bili motocikli s prostornino ene osmine litra, o katerih smo takrat mulci fantazirali. In danes mulci niti pod razno ne morejo voziti tako dobrih in zmogljivih motociklov, kot smo jih lahko mi. Oziroma so jih lahko tisti, ki so si to lahko privoščili.
SP-01 in SP-02 sta bila športna motocikla, ki svoj čas nista prevzela samo najstnikov. Zaradi njih so zdivjali tudi bolj suhi in majhni odrasli. Motor je takrat, kot trdi Gilera, razvil 35 konjev, izmerili so, da jih vsaj 30 tudi dejansko pride na zadnje kolo. Alumijast okvir, trdo dirkaško vzmetenje, disk zavore, šeststopenjski menjalnik, to so bile stvari, ki so jih motocikli z veliko več moči takrat šele dobro osvajali. Približno 130-kilogramov težak motocikel je četrt milje prevozil v manj kot 15 sekundah (145 km/h) in dosegel končno hitrost 171 kilometrov na uro. Z nekaj predelave pa so lahko najstniki leteli tudi zelo blizu 200 km/h. Ni slabo za 125-kubični moped. Danes podobni motocikli s težavo zmorejo polovico tega, kar je zmogla dvotaktna Gilera okrog leta 1990.
Ker so Italijani mojstri marketinga so nas takrat še dodatno obnoreli z različnimi replica barvnimi shemami. Najbolj je takrat zažigala shema Pepsi-Suzuki, v čast Kevinu Schwantzu. To se zdi morda malo čudno, da bi Gilera simpatizirala s Suzukijem, a takrat in tudi kasneje po letu 2000 je Gilera resno razmišljala o izdelavi motociklov z večjimi motorji, uporabiti pa so želeli Suzukijeve. Tako je bil pratkično pripravljen za proizvodnjo model 850 Twin, ki je bil v bistvu klon Cagive Raptor, ki je takrat prav tako uporabljala Suzukijeve agregate.
In Gilera SP-02 ni bil samo zmogljiv in hiter motocikel. Bil je tudi lep, oblikovalci drugih proizvajalcev so prej in kasneje v tem razredu skupaj zgnetli le malo podobno čudovitih linij. Dvomimo, da bo Gilera še kdaj izdelovala tako krasne motocikle. V koncernu Piaggio namreč vedo, da se železo kuje dokler je vroče. Zato so zaradi uspehov Aprilie v prvenstvu Superbike, športne motocikle in najboljše skuterje preimenovali v Aprilia.