Spet se bom spotaknil ob aktualno polemiko. O tem, ali so privilegiji, ki jih imamo pravzaprav vsi, res greh.
Gotovo ste slišali za 'incident', ki se je zgodil v Domžalah. Policist naj bi ponoči na nekem parkirišču manevriral po svoje. Prišli so varnostniki, poklicali patruljo, ta je prišla in potem tudi odšla. Nekdo je bil užaljen (beri: ko je videl s kom se je zapletel, se je posral v hlače) in obvestil televizijo.
Prvič. Slučajno sem bil v zadnjem času o dveh v medijih obravanavanih zadevah (ki si to konkretno sicer nimajo nobene zveze) precej dobro obveščen in tudi seznanjen z dejanskim resničnim stanjem. Obakrat je bila zgodba prikazana nekorektno na način, ki vznemirja ljudi. Upravičeno domnevam, da je velika verjetnost, da je bilo tako tudi v konkretnem primeru, 'olajševalne' okoliščine pa javnosti spet spretno zamolčane. Na sploh se mi zdi, da so v zadnjem času na informativnih portalih in v časopisih popolnoma resnične le še - križanke in sudoku.
Drugič. Tudi če je opis dogajanja točen, to še ne pomeni, da patrulja svojega dela ni opravila. So pač prišli, ugotovili, da varnostnik morda pretirava, da njihov kolega ni tak kot ne bi smel biti, ga poslali domov in tudi sami odšli. Ne vem, tako kot vi nisem bil zraven, zato naj vsak presodi po svoje. So bili pristranski? Mogoče, ampak to je njihova pravica, njihov privilegij. Policisti si med seboj tudi pomagajo, tako je tudi prav. Nenazadnje si stojijo ob strani, ko iz razbitin vlečejo mrliče, ko tolažijo pretepene ženske in ko se jim ob pogledu na predozirane mrtve zabuhle narkomane z iglo v vratu obračajo želodci. Ni fer pričakovati, da se bodo še med sabo jebali. Razen v primerih, ko lahko nastradajo nedolžni.
Aja, moti vas ker privilegijev nimajo vsi?
Poglejte. Čistilka lahko domov odnese skorajda poljubno količino stelexa, pek pa nikoli ne kupi kruha. Medtem zdravstveni delavci, če potrebujejo ultrazvok, tega brez čakalne vrste opravijo kar med službo, voznik 'hruške' pa vam lahko zelo poceni dostavi kakšen kubik betona. Trener nadobudnih nogometašev dobro ve, da ga čaka debela kuverta, če bo netalentirani sin tistega prekleto bogatega obrtnika na tekmah deležen velike minutaže, taksisti pa najbolje vedo, kje se dobro in poceni kavsa. Kuharice domov odnesejo najlepše kose mesa, novinarji motorističnih revij se vozijo z novimi motorji, direktorji pa na pol legalno privatizirajo firme, ki so jih pol stoletja ustvarjale generacije pridnih in poštenih delavcev. Vse to so privilegiji, obstaja pa še na tisoče drugih.
Ja, vsi imamo privilegije, res pa je da vrednost le teh praviloma narašča skupaj s težavnostjo in stresom na delovnem mestu. So pa tudi izjeme. Brez njih bi bilo pusto. Še danes se živo spomnim, kako dober je bil občutek, ko smo se ga nekega petka po službi napili do nezavesti, v soboto zjutraj pa mi je takratni šef razumevajoče dovolil spati na klopi in prinesel vedro, vmes pa poskrbel, da so mi fantje v delavnici napolnili klimo v Subaruju. In nikoli kasneje mi tega ni očital (vsa čast Franci). Zaradi privilegijev se radi vračamo v službo in zaradi njih lažje trpimo muke in tegobe v službi.
Pravzaprav si sploh ne upam dobro začeti naštevati vseh vrst privilegijev in njihovih mutacij. Bojim se namreč, da bi si, če jih razkrinkam, nakopal goro sovražnikov in resno pripomogel k popolnemu kolapsu dobrega vzdušja in morale na delovnih mestih.
Ni probem v privilegijih. Problem je v tem, da zavidamo tistim, ki imajo boljše kot mi. Slovenci, pač.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del