Po nedeljski tragediji v Misanu se je poleg obžalovanja na spletne strani vsulo tudi nešteto kritik zoper zdravniško ekipo, ki je prva pomagala nesrečnemu Tomizawu. Naredili so mu več škode kot koristi, bolje da bi ga pustili na miru in podobne cvetke lahko preberemo na domačih in tujih portalih.
Ne vem, sam kot laik ne znam strokovno oceniti poteka reševanja mladega Japonca, a sploh si ne znam predstavljati ( bog ne daj da bi kdaj moral) kako bi se tega lotil sam. Naj človeku v stiski sploh pomagam? Če slučajno naredim nekaj narobe, a mu kljub temu rešim njegovo življenje, me bo potem tožil in uničil mojega? Mu pomagam za vsako ceno? Naj se obrnem in pretvarjam da ne vidim?
Vsekakor dilema, ki je še ne tako dolgo nazaj ljudje v naši deželi nis(m)o poznali. Kot pionirčka so me v prvem razredu učili, da je treba ljudem v stiski pomagati. Čase pionirčkov, tovarišev in sloge smo bili z novim državnim režimom prisiljeni pokopati, žal pa je v večna lovišča skupaj z njimi odšel tudi zdrav človeški razum.
Poglejte na naš svet nekoliko bolj široko. Dojenčki se vozijo v vozičkih, ki so cenovno primerljivi s povsem solidnim enoprostorcem starejšega letnika, punce poznajo avtonet na pamet (sploh cene posameznih modelov), v službah je marsikdo žrtev (skoraj vsak pa priča) specialnih metod šikaniranja na nivoju izživljanja mojstra nad vajencem v poklicnih šolah (. tu manjka vijak, v kotu je čik, ta cunja še ni povsem umazana . . ), še huje pa je to, da smo ljudje tako prestrašeni, da si niti pomagati ne upamo več. Ker nas lahko predrago stane.
Zgodbic o tem, kako se nekdo ukvarja z odškodninskimi tožbami potem, ko je pomagal ponesrečencu namreč ni tako malo.
''Ja, rešil mi je življenje, ampak zaradi njega sem imel zvit gleženj. Zdaj trpim in težko hodim po stopnicah. Po štirih urah smučanja me prične boleti, zdi pa se mi, da imam zaradi njega tudi slabšo erekcijo, zato zahtevam vsaj 10 jurjev odškodnine. Zavedam se, da sem izmeček ker to zahtevam ampak lešniki so lešniki.''
Takih in še bolj bizarnih primerov je verjetno še nekaj, pa lahko zaradi tega res odklonimo pomoč?
Prijatelj Jernej, ki je dolga leta delal kot reševalec na reševalni postaji mi je na vprašanje ali lahko ponesrečencu zares naredimo kakšno nepopravljivo škodo odgovoril čisto na kratko: ''Ni govora, ne moremo''.
Zgodbe o nategnjenih vratovih, zlomljenih vretencih in podobno so spletke pokvarjenih odvetnikov in pohlepnih oškodovancev. Človeško telo ni sestavljeno samo iz kosti, pač pa tudi iz mišic in drugih tkiv, ki vse skupaj precej trdno držijo skupaj. Zato poškodovancu večje škode kot je utrpel ob samem trku pravzaprav ne morete narediti. Lahko pa mu ustavite krvavitev, nezavestnemu izvlečete jezik ali pa morda nudite umetno dihanje. Na kratko, lahko mu rešite življenje. Res pa je, da je za tako početje potrebno imeti jajca.
Mene je Jernej prepričal, če vas bom slučajno srečal v prevrnjenem avtu vas bom izvelekel. Če se boste pri tem opraskali ali urezali in po tem zaradi tega še težili, pa vas bom oklofutal in nabrcal kot prasca. Pa naj stane kolikor hoče.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del