Zadnje dni spremljam polemiko o možnosti uvedbe cestnih taks za vožnjo po središčih večjih mest. Neki piflarji v belih haljah in z velikimi očali so pač izmerili, da je zrak v slovenskih mestih onesnažen. V Evropi bomo ukrepali, dvesto kilometrov vzhodneje pa se iz tovarniških dimnikov tako kadi, da še ptiči uporabljajo meglenke.
O tem ali je uvedba teh taks smiselna ali ne v tem trenutku in na osnovi podatkov, ki jih resnici na ljubo sploh še ni, ne morem soditi. O tem si bo pač vsak meščan, ki bi ga ta pokorščina združeni Evropi bolj ali manj prizadela ustvaril svoje mnenje.
Pa berem ankete in gledam intervjuje. Večinoma so vsi samo besni in že vnaprej pripravljeni na puntanje. Brezveze. Tudi v najzakotnejših mestih po svetu so že zdavnaj ugotovili, da je najprimernejši osebni prevoz za mestna jedra kolo, moped ali motor. Širokemu krogu potencialnih uporabnikov (od 14 do 70+ let) ne bo z morebitno uvedbo povzročena prav nobena krivica, če bodo seveda pripravljeni zajahati dvokolesnik. Za invalide in javni prevoz bo v tretjem tisočletju zagotovo ustrezno poskrbljeno, vsi ostali pa bomo na nežen način prisiljeni spoznati kako udoben, poceni in prijeten zna biti prevoz z mopedom in podobnimi večjimi aparati. Vremenske vplive lahko ob uporabi primerne opreme povsem zanemarimo, na gnečo in izgubljanje živcev v kolonah lahko pozabimo in posledično postanemo srečnejši. Vendar je potreben preklop. Predvsem v naših glavah. Perverzno je namreč dejstvo, da se vsako jutro v pogon spravi več kot 200 konjski in dve toni težak terenec samo zato, da bo v službo ali na faks pripeljal damico, ki skupaj s torbico tehta 55 kil.
Na morebitno uvedbo prepovedi prometa v mestih in uvedbo posebnih taks se torej z lahkoto prilagodimo. Lahko pa še naprej tarnamo . .
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja