Preminuli konec tedna smo bili v Adrii, na tretji dirki za prvenstvo Triveneto. V obeh dneh nas je spremljalo sonce in poletna vročina, pojavile so se tudi težave s pnevmatikami, vendar je klub temu bila zanimiva dirka. Tokratni blog bo nekoliko daljši, ker bom, kot sem obljubil, tudi napisal več o Trivenetu in zakaj sem se za to tekmovanje odločil.
Naj začnem najprej s Trivenetom. Vsa dosedanja leta (1 leto Tomos Cup, 2 leti DP) sem tekmoval v Sloveniji, vendar je od Tomos Cupa dalje (2006) naša supermoto scena le upadala, saj je bilo vedno manj tekmovalcev. Kdo je za to kriv je stvar debate, katere se bom kar izognil. V Italijo sem želel prestopiti že lani, vendar sem za malenkost zamudil rok izstopa, zato mi tega niso dovolili (ko si enkrat noter ti morajo dovoliti izstop, tudi če licence ne narediš), to leto pa sem v roku oddal prošnjo, katero so brez pretiranega navdušenja odobrili.
Prvenstvo Triveneto je dejansko regionalno prvenstvo, zato so proge v bližjem območju in tako zame (ki živim v Kopru) bolj ali manj enako oddaljene kot proge v Sloveniji. Razlika je, da so proge zahodno od meje dosti boljše, saj na njih tekmujejo tudi svetovni prvaki. Prvenstvo ima tudi ogromno število voznikov (letos jih je okoli 140), ki jih v več kategorij razdelijo glede na njihovo znanje (dovoljena kubikaža je od 450-700ccm za 4t in 250ccm za 2t), zato voznik, ne glede na znanje, skoraj sigurno dobi vsaj 3-4 druge, ki so na podobnem nivoju in se z njimi lahko bojuje (za razliko od SLO, kjer vsak vozi na svojem kilometru in so začetniki obsojeni na samevanje v ozadju).
Cenovno je Triveneto nekoliko dražji (80€ vpisnina, 80€ štartnina), vendar z vpisom dobimo bon za opremo v vrednosti 70€ in 30% popusta v trgovini z deli.
Da ne boste mislili, da je to italijanski cviček pokal moram omeniti, da je prvih 5 v najhitrejši kategoriji iz svetovnega prvenstva in ostali v tej kategoriji tudi niso ravno nedeljski vozniki. Jaz tekmujem v kategoriji pod to, v kateri je letos presenetljivo veliko hitrih voznikov.
Drugi del pa se nanaša seveda na dirko. V Adrio smo odšli v soboto zjutraj s kombijem od CPKja (sponzorja). Boxi so se nahajali na travniku ob progi, kjer smo tudi postavili svojega. Najprej nas je presenetilo žgoče sonce, ki nas je skozi vikend neusmiljeno pretepalo s svojimi žarki. Ne vem točne temperature, vendar je po občutku bilo okoli 1200°C. Ker nam je bilo že v kratkih rokavih vroče smo se odločili, da se oblečemo v kombinezon in rokavice. Na progi je bilo seveda nekoliko gneče, vendar problematičen je bil offroad, ki je bil popolnoma presušen in posledično prašen in spolzek. Zaradi tega ni bilo mogoče voziti za več kot dvemi motorji in ročico na desni smo lahko le občasno rahlo pobožali. Na betonu težav ni bilo, oprijem je bil dober.
Zvečer smo se odpravili v bližnji hotel, kjer smo bili presenečeni nad inovativnimi tehničnimi rešitvami. Vrata moje sobe so se avtomatsko odpirala (namreč se niso dala zapreti), tuš je bil kar sredi WCja (lahko smo sedeli na školjki in se tuširali hkrati) in se je sam odločal kdaj nas bo počastil s toplo vodo ter hodnik je bil okrašen s starim bojlerjem, ki ni delal. Vrata sem zagozdil s stolom in se opravil spat v 20cm prekratko posteljo (verjetno ni pomagalo, da smo izbrali najcenejši hotel v okolici).
Naslednji dan smo zjutraj opravili z vpisno birokracijo in se pripravili na dan vožnje. Na žalost sem imel na voljo le rabljene pnevmatike, namreč ni zneslo nabrati dovolj denarja za nove, ampak na srečo je vsaj naša kat. omejena na 1 par pnevmatik za dan dirke.
V kvalifikacijah sem prilezel na 4. mesto z 0.08s do tretjega, kar je bilo solidno. V prvi dirki sem trznil na štartu (narobe sem videl luči) in potem še slabo štartal. Skozi dirko sem se prebil do tretjega mesta, vendar sem zaradi zgoraj omenjene napake dobil 30s pribitka, kar je skoraj polovica kroga in zato v rezultatih padel na 11. mesto.
V drugi dirki smo v prvem ovinku bili čisto ob komolcih, je pa nekdo zadaj bil velik optimist s svojim vstopom v ovinek in posledično podrl mene in še nekaj drugih kakor domine. Dokler sem ponovno zagnal motor so se že vsi daleč odpeljali. V nekaj krogih sem uspel dohiteti nekaj drugih, vendar je voznik pred mano na offroadu zgrešil linijo in zapeljal v lužo (rezultat močenja) in mi pripravil blatno kopel, kar je morda bilo fajn za kožo a slabo za očala, ki niso imela folij za očistit pogled (zadeva je v fotkah). Na betonu mi to ni predstavljalo težav, na offroadu pa v kombinaciji s prahom nisem videl jarkov in se tako tam še zvrnil. Na koncu sploh ne vem kakšno uvrstitev sem dosegel, vem le, da sem bil skupno v dnevu na 12. mestu. Moram še pohvaliti Slovenca Tineta Saražina, ki pa je v isti kategoriji zmagal.
Morala te dirke je torej »bo treba investirat v gume«. Sicer pa brez svojega generalnega sponzorja CPK Racing in Motul-a, ki me oskrbuje z odličnim oljem, bi konec tedna preživel doma in opazoval kako rastejo petunije na balkonu.
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere