Dirkanje je drago, to je trditev, ki smo jo že vsi sprejeli kot dejstvo, kar tudi do neke mere je. Veliko ljudi zaradi tega o športnem motociklizmu sploh ne razmišlja. Je pa beseda »drago« precej subjektivna in mislim, da se javnost ne zaveda, da je možno z relativno majhnimi sredstvi doživeti užitek vožnje po dirkališčih.
Začel bom z referenco. Jaz sem celotno lansko dirkalno supermoto sezono v Italiji opravil z zgolj 1500€ stroškov in dirkalnikom vrednim okoli 4500€ in mene smatrajo za »profesionalca«. To se bistveno razlikuje od 80.000€ potrebnih za dirkalno sezono, s katerimi nekateri radi upravičujejo upad voznikov na tekmovanjih in prelagajo odgovornost na krizo.
Prvi kamen spotike je dirkalnik. Res je, da bi za nakup novega motokrosa in nato vseh dirkalnih supermoto komponent (vzmetenje, zavore, sklopka, kolesa, izpuh, predelava agregata itd.) z delom mehanika vred zlahka potrošili 20.000-25.000€, a vendar res to potrebujete? Eno leto rabljen motor z najdražjimi deli dobite že za 10.000€, pa je praktično pripravljen za svetovno prvenstvo.
Tukaj se je potrebno ponovno vprašati: a res to potrebujete? Rabljeni dirkalni Supermoti se dobijo že od 2500€ dalje (izjeme morda tudi manj). To so po navadi letniki 03-05, imajo vso potrebno opremo, z njimi bo pa večina ljudi naredila prav isti čas na krog kot s tistimi, ki stanejo ledvico.
Dobra alternativa je tudi nakup registriranega Supermota. To so bolj ali manj pomehkuženi bratje dirkalnikov, vendar se lahko vseeno zabavate z njimi po progi. Za razliko od dirkalnikov jih lahko tudi uporabljate v vsakdanjiku, obiščete prazno parkirišče, greste na izlet, v trgovino ipd.
Agregat je najbolje, da je originalen, ker to pomeni manj vzdrževanja. Vožnja zaradi tistih 20% manjše moči ne bo nič manj zabavna, bo pa dosti cenejša. Sam imam original agregat že od samega začetka in lahko samozavestno rečem, da lahko postavim boljši čas na krog kot velika večina motoristov. Moč se pozna v nekaj desetinkah (odvisno od proge) , bolj uporabna pa je med dirko, ko hočeš prehitevati. Če te konkurent na ravnini pusti za tistih nekaj metrov ga v ovinek ne moreš prehiteti, on pa tebe dosti lažje, če je za tabo (zgled so stare Rossi vs. Stoner bitke). Ponovno: a vam to res rabi?
Naslednje na seznamu so zavore. Razliko med običajno in dobro zavoro amaterski voznik ne bo opazil. Za spravit te zavorne sisteme v krizo je treba že kar konkretno zavirati, to je pa najtežji del vožnje. S povprečno zavoro, dobrim oljem in dobrimi ploščicami vam pri zaviranju dolgo ne bo nič manjkalo. Za začetnike je tudi primerno, če uporabijo 320mm prednji disk in kar motokros zavoro (z adapterjem). To je najbolj ugodna varianta (glede na to, da po navadi dobite kolesa z diski vred) in bi morala zadostiti potrebam vsakega nedeljskega bojevnika.
Gume so za profesionalce velik strošek, vendar jih oni tudi dosti bolj ribajo po asfaltu. Razlika porabe le-teh med profi in hobi voznikom je pa enormna. Dokler se ne naučite »na počez« v ovinek in zares obremeniti gume med in na izhodu iz zavoja, se bojo te minimalno obrabljale. Dirkalne gume imajo dandanes ogromen oprijem in se je treba kar potruditi, da se preobremenijo. Veliko ljudi ima dejansko drug problem; jih ne uspejo držati na temperaturi. Sicer obstajajo mehkejše mešanice, zato se tega nikar ne ustrašite, tudi za najpočasnejše so na voljo rešitve.
Sicer pa se lahko tudi uporablja rabljene. Kot že rečeno imajo zelo dober oprijem in tudi rabljene držijo dosti bolje kot večina cestnih. Sam sem lansko leto varčeval tako, da nisem niti ene kupil. Uporabljal sem le, kar so kolegi zavrgli in sem vseeno dosegal top 5 uvrstitve. Gume so sicer glavni faktor za dober čas, brez dobrih se zgubljajo sekunde na krog, kar je za dirkalne standarde ogromno. Mi se s štoparico veliko obremenjujemo, toda zakaj bi se pa vi? Užitek vožnje je isti, če ne celo večji. Če vas desetinke in sekunde ne zanimajo verjemite, da nič ne zamujate razen sivih las, slabe volje in padcev.
Naslednja točka je transport. Prog je v Sloveniji na žalost zelo malo (za spuščanje v razloge bi moral napisati cel članek namenjen samo temu) in do njih je treba priti. Nekateri imajo/imamo kombije, vanje naložimo motorje in gremo. Dobra in cenejša alternativa so še prikolice. Zadnja varianta je še, da se do lokacije enostavno odpeljete, če imate homologiran motocikel.
Če torej povzamem: , preden začnete se odkrito vprašajte: bi to rad počeli zaradi statusa ali zaradi zabave? Če iščete prvo vam svetujem nakup Kawasaki Ninje in nažiganje gasa mimo ljubljanskih kafičev. Dirkaška pot do uspeha je zelo draga, mučna in predvsem neglamurozna.
Če vas pa zanima užitek vožnje motocikla brez omejitev in nasproti vozečih avtomobilov z vozniki, ki med vožnjo pišejo SMSe, je ta pot definitivno za vas. Vožnja po progi ni le adrenalin in divjanje, je absolutna svoboda, terapevtska izkušnja. Tukaj ni pravil, radarjev, osebnih problemov, neplačanih računov itd., edina skrb je naslednji ovinek, za poglabljanje v ostale stvari ni časa. Edini, ki tega ne razumejo so tisti, ki tega še niso poskusili.
Karte so torej na mizi. Dirkanje ni poceni, tudi profesionalni tenis ni, pa ga vseeno veliko ljudi rekreativno igra. Res, motor je dražji od loparja, pa vendar so tudi npr. veslaški klubi, kjer so čolni v istem cenovnem rangu. Odraščal sem s predsodkom, da je motošport nekaj nedosegljivega, eksotika, ker ga ljudstvo smatra kot takega. Želim si, da bi se motociklizem začenjal dojemati kot šport, da bi se več ljudi z njim ukvarjalo. Sanjam o prihodnosti, kjer bi bila motokros proga poleg nogometnega igrišča, na katero bi Janez zvečer šel odžgat par krogov, da se sprosti in ohranja v formi. Kamor bi se lahko šli mladi dokazovat, daleč od prometa in ograj. Kjer premoženje staršev ni absoluten pogoj za uspeh in se lahko talente razvija v prvake. Sanjam.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del