Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Minuli konec tedna smo preživeli v Lidu di Pomposa, kjer je bila 4. dirka za Campionato Supermotard Triveneto. Vikend nam je pripravil nekaj (dejansko pozitivnih) presenečenj, ki so se izkazala tudi v končnem rezultatu.
Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE
Kot ponavadi smo v Pomposo odrinili v zgodnjih jutranjih urah sobote. Zgodaj smo šli, da si zagotovimo dobro mesto ob progi in da se izognemo velikim gnečam turistov, ki se gredo poleti gužvat na peščene italijanske plaže.
Med dirkama sem tudi zamenjal številko iz 11 na 36. Ko je mama namreč izvedela, da je #11 nesrečna, je vztrajala, da si jo morem menjat s 36, ker naj bi bila ta po numerologiji taprava zame (sicer je vsakokrat druga ampak vredu). Lažje jo je bilo zamenjat kot cele dneve poslušati o raznih prijateljicah z raznimi srečami in nesrečami.
V soboto offroad na žalost ni bil odprt. Organizatorji so ga še pripravljali in verjetno se jim ga ni ljubilo iz sobote na nedeljo popravljati. Voziti sem začel relativno pozno, ker sem moral varčevati s ploščicami do prihoda dobavitelja, pa tudi zadnja guma je imela že veliko kilometrov, ob koncu dneva se je namreč obrabila prav do platna. Ob opazovanju konkurentov sem tudi ugotovil, da so se nekateri bistveno izboljšali od zadnje tekme in vedel, da se bo v nedeljo treba potruditi. Na srečo se je zgodil manjši čudež, in sicer uspel sem nabrati dovolj sredstev za nakup par gum (310€ in to po padcu cene). Prav nenavadno je bilo videti, kako se bleščijo pod blatniki. Tudi dobavitelj se je pojavil z novimi ploščicami, tako da je bil motor pripravljen na akcijo. Po čevapčičih smo šotore zavezali, pospravili opremo in se odpravili v hotel.
Kot po navadi smo izvohali poceni hotel, vendar so nas tam pričakala nova pozitivna presenečenja. V kopalnici je dejansko bila tuš kabina s toplo vodo in soba je imela klimo, kar je bilo nekaj najlepšega, namreč je zunaj bilo soparno in polno komarjev. Razen očetovega drnjohanja smo imeli ponoči mir, da smo si lahko nabrali energijo za nedeljo.
Zjutraj smo se kot po navadi počasi spokali na pisto in opravili vpisno proceduro. Kljub dobrim spalnim pogojem sem bil z glavo še v postelji, zato je bila že prijavnica diplomska naloga. Do prvega treninga sem uspel priti k sebi, saj je zaradi velikega števila kategorij bil komaj čez par ur. Zelo sem bil zadovoljen z oprijemom, ovinke v levo sem peljal boljše kot prej, pa še mehanik od tržaškega kolega mi je uspel končno rešiti nadležno tresenje ob vstopu v ovinek, ki me je matralo čez celo leto. Mislil sem, da bo prej Sizif skalo na vrh spravil, kot jaz vse te težave rešil, vendar sem ga na srečo prehitel.
Kvalifikacije trajajo le 10min, zato je treba dobro najti luknjo, v kateri se lahko brez prometa naredi več hitrih krogov. Žal je meni uspelo le 1 krog nemoteno odvoziti, zato sem ob izteku časa klel razne ljudi, ko sem pa prišel v box, sem izvedel, da sem dosegel 3. mesto, kar je bilo super, namreč so pred menoj bile le dve aprilii, ki imata 50% več konjev, vendar vseeno kapo dol njunima voznikoma, ki sta od zadnje dirke neverjetno napredovala in res dobro vozila.
V prvi dirki sem malo zaspal na štartu, vendar sta apriljarja na srečo tudi. To je v prid izkoristil 4. uvrščeni (#27 Roselli), ki je odlično štartal in prevzel vodstvo. Na offroadu mi je po tradiciji zbežal, na asvaltu pa sem ga hitro dohitel in skušal seveda prehiteti. Žal je bil voznik pred mano zelo hladnokrven in učinkovito zapiral linije, zato se je za mano še zbrala kolona 6ih voznikov, ki so čakali na mojo napako. Vse do zadnjih krogov ni prišlo do sprememb, dokler me ni ena od italijanskih raket na ravnini prehitela (#20 Zanon). Ni pomagalo, da sem se napenjal in matral z aerodinamično držo, Aprilia je šla mimo in si pred prvim ovinkom še 5m prednosti nabrala. Malo po tem je bilo konec tekme, zato je zmagal Roselli, Zanon na 2. in jaz na 3. mestu. To je bil moj najboljši rezultat v letu, zato sem bil seveda zelo zadovoljen, pa še čas od kvalifikacij sem brez težav ponovil.
V drugi dirki je #27 spet dobro štartal, in me prehitel v prvi desni ovinek (Aprilie prav tako), vendar nisem se hotel spet znajti v isti situaciji in sem zato zamižal in se zapeljal v naslednjega levega pravokotno na linijo. Za las sem zgrešil zadnje kolo Aprilie pred mano (#14 Marzaro). Ob vstopu v offroad sva z Rosellijem bila čisto blizu, vendar mi je uspelo prevzeti linijo. Na offroadu je (seveda) Roselli spet prišel tik zraven mene, vendar sem ga pač na izhodu zaprl, na asvaltu pa zbežal. Ko sem videl, da je #27 vsak krog dlje sem nastavil cruise controll in skušal ostajati za #14. Proti koncu je Roselliju agregat odpovedal in videl sem, da se mi je začel nekdo približevati. Tempo sem zato malo povišal, vendar mu nisem mogel zbežati, sva pa ujela #14 ob koncu, #20 pa si je z odlično vožnjo nabral suvereno prednost in zmagal. Drugo vožnjo sem tako spet pristal na 3. mestu in čas od kvalifikacij sem izboljšal za 1s.
Skupno sem torej zasedel drugo mesto in svoj prvi pokal letos (končno). Pokale je podeljevala malo bolj zrela ženska, vendar tudi milf vsake toliko ne škodi.
Numerologija ali razplet dogodkov, sami se odločite, zame je le pomembno, da sem dobil zagon in osnovo za treniranje čez poletno pavzo in upajmo, da se bo ta na naslednji dirki tudi pokazal.
Poleg raznim skrivnostnim silam gre seveda velika zahvala generalnemu sponzorju CPK Racingu, brez katerega bi treniral le na MX Simulatorju in tudi Motulu, brez katerega bi doživel enak konec kot #27 Roselli.
FOTO: Supermoto.si
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja