Po zelo dolgi pavzi supermota (od oktobra dalje) sem se minulo nedeljo končno spet naslikal na supermoto progi, da malo prahu iz sebe stresem. Dan sem preživel na Rieju Marathon 450ccm, ki je mutiral v supermoto obliko. Vožnjo so mi omogočili strici iz supermoto ekipe, ki ta motor trenutno uporabljajo in z njim tekmujejo v Italiji s Simone Comellini-jem v sedlu.
V to preizkušnjo sem prišel z nekaj predsodki o motociklu, ker sem pričakoval kakšen nedovršen poiskus predelovanja nekonkurenčne znamke v supermoto, vendar je že samo prvi pogled pokazal kako zelo sem se motil. Naj najprej nekaj razjasnim, Rieju ne izvira iz Kitajske ali Koreje ali katerekoli države, kjer se lahko pečeni pes znajde na jedilniku. To je Španska firma, made in Europe, torej osnova je vredu.
Bližji ogled je pokazal kaj vse je na to osnovo dodano. Motor je bil opremljen z vsemi igračkami, ki jih božiček premore; vilce Marzocchi 50mm, zadaj Ohlins, radialna Brembo čeljust, Marchesini lita magnezijeva platišča itd. Skratka ni da ni. S seboj so imeli dva motocikla, en je bil od njihovega voznika, drugi pa zame. Sestavili so ga dan prej, zato je bil še popolnoma nenastavljen. Najprej sem preizkusil tistega, ki so ga že testirali.
Kako se torej pelje? Na prvem motociklu nisem mogel veliko ugotavljati, ker je bil zame popolnoma premehek (njihov voznik je precej lažji). Ugotovil sem lahko, da zavore odlično delujejo, motor ni najmočnejši, vendar je med dodajanjem plina zelo predvidljiv in tekoč. Da ne bi izgubljal preveč svojega in njihovega časa sem kar takoj presedlal na tistega, ki so ga pripravili zame.
Razlike med "tapravim" in mojim so bile zadnji amortizer, platišča, moj okvir ni bil predelan in kaka malenkost tu pa tam. V prvih vožnjah sem imel težave s poskakovanjem prednjega dela pri vstopu v ovinek, vendar smo to postopoma odpravljali z nastavitvami amortizacije.
Ergonomija motocikla je bila bolj ali manj takšna kot na japonskih motociklih. Motor je kompakten, vendar je vseeno dovolj prostora za udobno namestitev nog, tudi zame, ki merim slabih 184cm v višino.
Agregat je Yamahin in ni najbolj močen, saj izvira iz enduro različice in moj je imel le majhne predelave. Kot sem že zgoraj omenil ima pa prednost, da je tekoč, zato lahko v sredini ovinka dodajamo plin brez izgube stabilnosti in oprijema.
Vzmetenje je povzročalo nekaj težav, ker je bil zadnji amortizer predolg in zato zadaj motor nekoliko previsok. Prednji del je zaradi tega nekoliko preveč sililo naprej v ovinku in je na vstopu včasih poskakoval. To je bila še najbolj bistvena težava dneva, ki pa naj bi se odpravila z drugim zadnjim amortizerjem.
Če vse skupaj povzamem sem bil nad motorjem pozitivno presenečen. Ko bodo nastavitve izpopolnjene se lahko brez težav kosa z ekvivalentnim japonskih motociklom. Nanj se da tudi zelo hitro privaditi, ni kot npr. Aprilia, katero je treba veliko časa spoznavati in voziti preden lahko upamo na kak hiter čas. Rieju se je izkazal za zelo simpatičen supermoto z veliko potenciala, ki ga ne gre podcenjevati. Edina stvar, ki me je zares motila je bil step-up sedež, ki je imel grbino preveč naprej za mojo velikost. Rit sem si toliko odrgnil, da mi je dejansko na koncu dneva tekla kri. Sedaj moram nositi obliž, da ne bo mama mislila, da sem dobil menstruacijo.
Morda se sprašujete kaj je Italijane pičilo, da so mi kar motocikel sestavili za enodneven test. No to ni bil naključen test, temveč preizkušnja za nadaljno sodelovanje. Fabrizio Cecconi (šef ekipe) je iskal najbolj primernega slovenskega voznika za njegov motor in s pomočjo Borisa Pfeiferja so prišli do ugotovitve, da sem jaz zanje najbolj primeren. Morda se bom že letos vrnil na dobri stari asvalt in to s špansko raketo (obvezno z drugim sedežem), wish me luck!
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere