Naloga pnevmatik po mokrem je, da odrivajo vodo in tako ohranjajo stalen stik z asfaltom. To dosegajo s kanali v profilu, ki vodo ustrezno preusmerijo proč od kontaktne površine. Kaj pa se zgodi, če se na moker asfalt odpravimo s popolnoma gladkimi pnevmatikami? Kaj še, če so to po vrhu še dirkalne pnevmatike, ki ne funkcionirajo pod 50°C in z njimi poleg asfalta vozimo tudi po blatu? To sem ugotavljal na zadnji dirki v Pedaveni.
Tudi tokratna dirka je postregla z dramo in poznimi razpleti, sicer sem vsaj zadovoljen, da so zaradi tega blogi malce bolj zanimivi. Tokrat je malo daljši blog, zato bo še najboljše, če samo slikce preletite in greste nazaj na 24ur.com.
Prvi šok sem doživel v petek zvečer (petek pred dirko kajpada), ko sem od kluba izvedel, da so mi licenco razveljavili in na dirko ne bom mogel iti. Pred kratkim se je namreč Slovenec na motokros dirki hudo poškodoval in ostal hrom. Ob tej poškodbi so ugotovili, da so v uradu Italijanske zveze v Udinah naredili birokratsko napako, zaradi katere je nastal problem z zavarovanjem za vse tujce z Italijansko licenco. Menda so sicer nesrečnemu fantu vseeno rešili z zavarovalnino, tukaj se namreč gre za kar konkretne številke in prav je, da vsaj dobi kar mu pripada.
Kakorkoli že, dirka odpade, zato sem v soboto počel pač, sobotne stvari. Proti večeru pa ponovno kličejo iz kluba in povejo, da so rešili situacijo in lahko dirkamo. Ne vem, komu so morali zlomiti pogačico za tako hitro rešitev ampak uspelo jim je popraviti napako urada od zveze. Licence smo po dirki vseeno morali vrniti, vendar smo lahko tekmovali in nove nas že čakajo v klubu.
Takoj po klicu je srčni utrip narastel in misli so odtavale na vse kar bo treba hitro pripraviti. Tako sem se po hitrem postopku odpravil pripravit in naložit vse stvari. Odhod je bil v nedeljo ob 4:30 zjutraj (da, 4:30). Odspal sem približno polovico priporočenega časa za spanje in ostalo poskusil nadoknaditi v kombiju med potjo. Ob tej priložnosti bi bilo grozno lepo imeti kamper, kjer bi se lahko lepo pospravil v posteljo kar med vožnjo. Tokrat sem s seboj vzel še nekaj rabljenih prednjih gum, da jih poskusim zamenjati s kako zadnjo, meni jih je namreč zmanjkalo.
Na progo smo prispeli zgodaj. Pedavena je lušten kraj v dolini med Alpami. Pot do tam (kar sem bil buden) je bila kar zanimiva, vozili smo namreč po mostovih in cestah dolin med strmimi gorami. Tudi sama proga je bila kot majhno jezerce med ostrimi vrhovi. Kak base jumper bi tukaj lepo živel. Proga je bila improvizirana na parkirišču od – uganite – tovarne piva. Njihovo pivo je sicer bolj vodnato od našega (nekateri so si ga s sabo prinesli), ampak vseeno mislim, da je bila sobotna noč vrlo nemirna. Italijani so pravili, da je prinesti pivo k pivovarni isto kot nositi prostitutke na Tajsko, vendar očitno še niso poskusili naše robe (govorim o pivu).
Prvi trening sem odvozil še s staro gumo, na progi sem bil prvič, zato je bilo poglavitno dobiti občutek za vse skupaj. Proga je bila levi krog, kar je zame precej nelagodno, levih ovinkov namreč iz neznanega razloga ne znam peljati. Parkirišče je bilo zraven mesta, zato je tudi obisk publike bil precejšen, pohvale organizatorju, za moje pojme bi vse dirke morale biti čim bližje populaciji, le tako lahko dobimo pozornost in kakega sponzorja. Sicer je tukaj večni dvorezni meč, namreč bližje si mestu, več ljudi sitnari glede hrupa (ni kaj, bo treba na elektriko). Ponovno ne vem, komu so morali polomiti pogačice, da so dogodek izpeljali.
Na prvem treningu je kar drselo (vsem, ne samo meni), namreč tamkajšnji asfalt ni namenjen dirkanju, ampak parkiranju. Moje težave s prednjo zavoro so se nadaljevale, kljub 100 letnemu prezračevanju še vedno ni bilo pritiska in posledično zavorne moči. Na enem ovinku so tudi bile precejšnje luknje, vendar mi smo Supermotaši. Malo oprijema in luknje so nam pisane na kožo, dirkamo kjer si cestakarji ne upajo.
Po treningu sem okoli po boksih krošnjaril za kako dobro ohranjeno zadnjo gumo, ki bi jo zamenjal za 2 sprednji. Brez uspeha. Na motor sem dal svojo rabljeno, ki je bila v precej klavrnem stanju, vendar vsaj mehka (prej sem imel trdo). Pričakovanja za kvalifikacije so bila nizka.
Na kvalifikacijah me je pozitivno presenetil oprijem zadnje gume, držala je kar precej bolje od prejšnje (sploh se ne spomnim več kako je voziti z novimi). Kljub švoh bremzi in levim ovinkom sem dosegel šesto mesto, najbrž zaradi offroada, kjer je bila pomanjkljivost zavore še prednost. Presenečenje dneva je bil konkurent De Valier, ki nas je popolnoma uničil s časom, ki je bil sekundo boljši od drugo uvrščenega. Čas je imel le nekaj desetink slabši od najboljšega iz Top Class, to je stric, ki je na prejšnji dirki dominiral tekmovalca iz Evropskega prvenstva. Toliko o nivoju voznikov v naši kategoriji.
Pred dirko sem nekaj malega pojedel (v sobotni zmedi sem ogromno hrane pozabil doma) in malce tudi zaspal, tisto pomanjkanje spanca je pričelo kazati posledice.
Prva dirka je bila pod soncem. Na štartu sem dobro odrinil, ampak se potem pri menjavi iz prve v drugo za trenutek zataknil v nevtralno, kar pri dirkanju pomeni 5-6 mest. Offroad je bil iz dveh delov, na drugem sem največ pridobival, vendar sem se v prvem krogu zataknil za tekmovalca pred mano in motor je ugasnil. Katastrofa, preden sem ga vžgal sem že bil na zadnjem mestu, treba si je bilo zavihati rokave.
Na asfaltu nisem mogel nobenega prehitet, ker je bila zavora enostavno prešibka in prednosti v konjih s svojim originalnim motorjem itak nimam. Vse sem izvajal na offroadu, ki mi je tisti dan šel izjemno dobro od rok. Del je bila ravnina s skokci, ki jih je bilo treba precej pre-preskočit in nato pozno zavirat v oster ovinek. Morda je bilo pomanjkanje spanca ali stanje zavore, vendar sem tam ogromno pridobil in si tudi izboril veliko pozicij. V zadnjem krogu sem hotel še enega tam prehitet, ker sem vedel, da na asfaltu ni variante. Kljub precejšnji razdalji sem se mu vrgel na notranjo, prišel sem malo predaleč, ampak mu zaprl pot. Ko sem hotel ponovno speljati (ovinek je bil dobesedno 5-10kmh) pa »klonk« in spet je ugasnila. V jezi sem ga ponovno vžgal in po precej izgubljenih mestih dirko končal na 13. mestu od 20, nesrečna številka, ni kaj. Kljub temu sem za publiko prevozil ciljno črto po zadnjem kolesu, malo šova je treba delat.
No druga dirka je končno tista, na katero se naslov nanaša. Žal, vendar je treba imet dramatične naslove, ki vas pritegnejo v te čudne kotičke interneta. Ko smo čakali v predštartu je začelo deževati in komisarji so se odločili, da nas tako spustijo na progo. Na ogrevalnem krogu sem skušal čim bolje pretipati kje je meja oprijema v teh neznanih okoliščinah.
Štart je tokrat dobro uspel, bil sem na četrtem mestu. Offroad je bil na začetku relativno suh, asfalt pa napol moker, vendar precej drseč. Dež se je med dirko ojačal, kar je pomenilo, da so se razmere konstantno spreminjale. Vsak krog je bil kompromis med hitro vožnjo in tveganjem padca. Kljub temu sem se neverjetno zabaval. Oprijema je bilo zelo malo, motor je drsel na vse strani, dejansko smo postali dvosledna vozila zaradi vsega driftanja. Ko je še offroad postal blaten so bili prvi ovinki asfalta naravnost komični. Motor je pri 5° nagiba drsel na vse strani, plesali smo po njem, se tiščali na zadnji blatnik in skušali vsiliti nekaj oprijema na zadnjo gumo, ki se je še po ravnem v prazno vrtela. To je bila zabava, tudi zavora ni bila problem, ker polne moči nisem niti potreboval. Dirko sem zaključil na 4. mestu in tako popravil grenki okus prve dirke.
Pokala si nisem prislužil in deževalo je, zato smo pojedli in se kar odpravili domov. Finančna stiska se nadaljuje, zato sem tudi nehal pretirano razmišljat o uvrstitvi (kaj bi blo, če bi blo) in se koncentriral na bistven razlog, zaradi katerega se ukvarjam s tem športom: užitek. Do sedaj sem letos kupil natanko 0 gum, uporabljam le tiste, ki jih kolega odvrže proč. Vse kaže, da jih kaj kmalu tudi ne bom, zato zaključujem z angleško frazo: let it slide.
Zahvala gre še sponzorjem, brez katerih bi lahko supermoto samo v MX vs ATV vozil: CPK Racing, Motul, AS Domžale in Nuova Faor.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del