Po deževnih in/ali hladnih dnevih končno konkretna fura. 'Via obala' smo sklenili in odrinili na jug.
Kar se je v Kopru izkazalo za ne ravno najboljšo destinacijo, saj se je iz neba iznenada uscalo, kar nas je prisililo v vedrenje na OMW-ju (hvala ti Bavčar za streho). Ker ni kazalo, da se bo vreme popravilo in ker je vremenski radar na mobilnem spletu nazorno kazal, da dežuje le in točno samo tam kjer smo mi, smo brez kofeta v Mestu rož obrnili krmila za 180 stopinj proti Krasu.
Pica v Sežani, pavza na ridah in potem še sredi poplavljenega planinskega polja, na Vrhniki pa na autobahn in domov pod tuš.
Motoristov je bilo na cesti ogromno ogromno. Opažam, da jih kar dosti vozi z dolgimi lučmi, kar meni osebno ni ravno po godu, ker take luči slepijo. Tudi podnevi. Kultura sicer kar na nivoju, nobenih ekstra izgredov z izjemo dveh srečanj z italijanskimi vozniki. Prvi Đovani se je hotel pokazati pod Črnim Kalom, kjer je mene in še en avtomobil prehitel precej 'na knap' in mislil, da je njegov Monster lahko v ovinku hitrejši od mercedesovega sportcoupeja, voznik le tega pa mu je hotel nakazati nasprotno. Strašni asa, obadva.
Potem sta podobne manevre izvajala še dva Serđota na cesti od Divače proti Sežani na nekih starih japoncih in to v točno enakem stilu, kot lansko leto nek takisto Italijan z 998 na Grobniku (rit pri miru, telo globoko dol z motorja), ki se je zvrnil direktno pred mano. Ne vem no, a je res treba?
Sicer sem pa opazil, da so na kritičnih mestih namontirali kar nekaj dvojnih ograj. Pohvalno, upam da jih ne bomo nikoli uporabljali.
Pa še kdaj!
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
